Čar je v majhnih rečeh

7.10.2009

Bil je zadnji čas, da sem se spravila v trgovino. Ne maram nakupovanja. Še posebej, če moram nakupovati oblačila. :-S

Danes mi je bilo vsaj to prihranjeno. A bilo je nujno, da grem.

Ne maram gužve, zato grem najrajši takrat, ko ni skoraj nikogar nikjer. A zadnje čase kar ne ujamem pravega “tajminga”.  Iz službe sem se odpravila precej hitro, malo po 13 uri. Delno, ker mi danes kar nič ni šlo od rok, delno pa tudi zaradi upanja, da takrat še ne bo gužve in da bom lahko na hitro opravila “svoje”. Joj, kako sem se motila.

Ne samo, da je bila gužva v trgovini, tudi na blagajnah so bile dolge vrste. In na mojo “srečo” sem se (po tem, ko sem v košaro na hitro natlačila najnujnejše) postavila za eno mlajšo gospo, ki je več kot očitno kupovala v tandemu z malce starejšo gospo. Slednja se je opazno jezna postavila za mano (šment, le kako sem si dovolila zasesti “njeno” mesto v vrsti :D ; no, naj dodam, da je ni bilo nikjer okoli, ko sem prišla za blagajno) in se na ves glas pogovarjala z gospo pred mano. Ob vsakem stavku  me je  (verjetno zaradi pozornosti, da bi ne mislila, da me ignorira) ruknila z vozičkom (res pozorno od nje, a ne?). Sem že imela na koncu jezika, da bi jo prijazno prosila, da mi njen način izkazovanja pozornosti ne ustreza, vendar se nisem želela prepirati. Mirno sem se pomikala naprej proti sprednji gospe in se postavila “na stran”, tako da me ni mogla več “porivati”.

Brez posebne želje, da bi poslušala njun pogovor, sem vseeno ujela nekaj besed. Ta pred mano je povedala, da je že kupila igračke za novo leto. Za otroke. Da ji potem ne bo treba decembra. Je rekla, da rada to čim prej opravi, da ima potem mir. Mir?

Uf. Me je kar stisnilo. Ali so res prazniki postali tako odvečni? Tako materialistični? Kaj pa čar, ki naj bi ga prinašali? Ravno tisti, zimski, decembrski. Ki jih lahko preživiš tako razgibano. Še posebej če imaš otroke. (Tista gospa je v pogovoru z eno drugo gospo omenjala tri svoje potomce.).

V današnjem času trgovine ponujajo toliko (poceni) možnosti, kako kvalitetno preživeti čas s svojim otrokom (samo voljo (in čas) rabiš). Ko sem pred čakanjem v vrsti iskala zvezek (ki je moral imeti primerne platnice, ker bo imel posebno vlogo v prihodnje), sem opazila celo stojalo ročnih pripomočkov. Od raznih oblikic, ki jih lahko uporabiš kot motive za doma narejene vizitke, do modelov za gips odlitke, ki lahko služijo kot darilo ali okrasek na steni. V majhnih vrečkicah so bile tudi kroglice, iz katerih lahko narediš ogrlice. Res čudovito. Domišljija, posuta z željami, me je odpeljala v prihodnost.

Povečala se je želja po ustvarjanju lastne družine. Želja je poleg videnih pripomočkov vključevala tudi oblikovanje figuric iz želoda in žira. Tiste lepote narave s pomočjo zobotrebcev (ali drugih palčk) ter nekaj blaga dobijo podobo malih možicev in gospodičnic, ki imajo čisto pravo moč. S svojimi narisanimi ustnicami zmorejo ustvarjati čisto tapravega otroškega in tudi pri odraslih; no, vsaj tistih, ki zmorejo vsaj malo prebuditi otroka v sebi. :)

Te misli so me nocoj popolnoma prevzele. Popevam si komad (..i want you to stay just a little bit longer….) in si ustvarjam podobe širokih nasmehov, dobre volje in jesensko-božičnega ustvarjanja z otroki. :) K temu dodajam še risanje angelčkov v snegu in nežno kepanje, ki sledi šele po “obveznem” sneženem možu in sneženi deklici :) .

To so stvari, ki pomenijo. Ni tako? Materialne dobrine so minljive, spomini ostanejo in grejejo srce. Drobne pozornosti pa razveselijo tiste, ki znajo videti bistvo. Otroke bi morali vzgajati objete s temi vrednotami.

  • Share/Bookmark

V kategoriji ko duša prede, princi in princese, skriti zakladi, življenje

 

13 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. kastiljo  |  7.10.2009 ob 20:59

    kastiljo

    “To so stvari, ki pomenijo. Ni tako?” -Je tako :)

  • 2. mayafaweks  |  7.10.2009 ob 20:59

    mayafaweks

    Vse preveč je to postalo nekaj… obveznega… osebno pri novoletnih praznikih najbolj obožujem… košček čokoladice iz koledarja vsako jutro… in da me na božično jutro zbudi neverjetno bela svetloba… da stečem k oknu in vidim snežinke… nato pa se usedem pred TV, se zavijem v deko in se ob skoledici vročega kakava obnašam kot majhen mulc ter gledam risanke :D darila niti niso pomembna… najslajša so tista, ki jih naredimo sami… iz ljubezni spečemo piškote ali izdelamo kartice za najdražje… objem :D

  • 3. Don Marko M  |  7.10.2009 ob 21:15

    pa dobro, kaj sploh še kdo dela kaj v tej državi ???????…..samo še povišice plač in šopingi….pa lepo govorim, da ženskam ni za dati povišic…. :) seveda pomenijo…in le te pomenijo….male besedice in stvari velikih dejanj, za še večje spomine…bogat je le tisti, ki jih ima čim več takšnih….drugače pa jaz, za preživljanje prostega časa z mularijo, preskakujem trgovine mimo….že itak jih….tako,da si, če ne športamo, lepo pripravimo škarje, papirje, barvice, v naravi naberemo kamne,storže in podobne, potem pa ajdi kreativnost….tako lastnoročno in lastno miselno narejena darila, ne glede na velikost ali videz, so mi, mi in mi bodo vedno pomenila največ…..ker se zavedam, da je bil tisti čas, od zamisli, priprave do podelitve, namenjen zgolj in edino meni….neprecenljivo….

  • 4. plujem  |  7.10.2009 ob 21:16

    plujem

    Mmm, da. Biti zavit v deko, zunaj pa snegec. Še lepše je, če je nekdo s tabo pod deko. :) Sicer pa v vsakem primeru, kot si rekla, kakav in risanke. :)

    Kastiljo, pa razvajaš svoje?

  • 5. plujem  |  7.10.2009 ob 21:53

    plujem

    Marko, vesela sem, da tako živite. To daje upanje, da vsaj nekateri otroke učite pravega bistva. Ob tvojem opisu sem se kar popeljala zraven v dogajanje. :) Biti mora čudovito. :)

    Kreativnost (to je beseda, ki je prej pri pisanju nisem našla v svojem slovarju, hvala, da si jo uporabil :) ) pa bogati duha. Lastna priprava daril in drobne (vmesne) pozornosti (kot so npr. cmok na kopalniško ogledalo) so pa res tisto, kar največ pomeni.

  • 6. kastiljo  |  7.10.2009 ob 22:05

    kastiljo

    Plujem, svojih otrok še ne razvajam preprosto zato, ker jih še nimam :D Zato pa na svoj način razvajam mlajšega brata, kar je tudi vredu :) In otroke kot animator. To je neprecenljivo, ker se ti vse, kar vložiš, 1000x povrne.

  • 7. plujem  |  7.10.2009 ob 22:09

    plujem

    Kastiljo, tudi to je super:). Samo ne ga preveč razvajati. :) Ja, otroci so čudoviti.

  • 8. Don Marko M  |  8.10.2009 ob 19:42

    saj je čudovita in zabavna ta kreativnost….malenkost manj le, ko je treba pospravljati…takrat žrebamo in jaz sem seveda sodnik…. :)

  • 9. plujem  |  9.10.2009 ob 00:13

    plujem

    Če se pospravljanje predstavi kot zanimivo opravilo, je veliko lažje.

    Si pristranski sodnik? :D

  • 10. Don Marko M  |  9.10.2009 ob 09:41

    kateri sodnik pa ni pristranski ?! ….važno je, da je pravično….čeprav se vedno najde kdo, ki se mu ne zdi tako… :)

  • 11. plujem  |  9.10.2009 ob 10:10

    plujem

    In kaj narediš, če kdo protestira?

  • 12. Don Marko M  |  9.10.2009 ob 11:19

    ga postavim za sodnika….da lahko jaz protestiram… :)

  • 13. plujem  |  9.10.2009 ob 11:23

    plujem

    hehe :)

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Oktober 2009
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats