Rama za vse?

4.10.2009

Ne zmorem več biti rama za vse. Predvsem tam ne, kjer gledajo samo črno in govorijo le o slabih stvareh, o slabih dogodkih in premlevajo stvari iz preteklosti, ki so že zdavnaj minile.

Nekaj časa sem se še trudila in jim želela osvetliti pot z iskanjem pozitivnih strani v dogodkih, ki se jim dogajajo. Sedaj tega ne zmorem več.Ne zmorem jim biti stalno na voljo, da lahko na mene izlivajo ves svoj bes, slabo voljo in slabo energijo, ki so si jo ustvarili sami s svojimi mislimi o preteklosti. Kadar gre za kolege, prijatelje, se lahko umaknem. Ko gre za družinske člane, sem v brezihodnem položaju. Ravno danes se mi je ponovno zgodilo. Nov dež sekirancij, ki jih ne želijo sprejeti, se iz njih naučiti in jih videti kot pot k boljšemu življenju. Premlevajo stare reči in se predajajo (samoželenemu) trpljenju, ker se jim je tisto zgodilo. Ne vidijo pa bistva. Popuščajo lastnemu ponosu in igrajo na karto užaljenosti, namesto da bi spoznali bistvo situacije in bili sposobni videti, kaj jim je tisti dogodek prinesel.

Pa ne, da jih ne bi na to opozorila. Sem jih, velikokrat. Jim želela pomagati. Tudi poslušala (in slišala) sem jih. O istih stvareh, ki so jo opisovali z istimi besedami, na stotine in stotine pogovorov. Ampak sedaj ne zmorem več.

Preveč se mi je nabralo lastnih bremen, da bi zmogla stalno reševati njihove. In tudi to je sizifovo delo, ker vsak lahko dolgoročno uspešno rešuje le svoje probleme. Zato se umikam. A ne dovolijo. Površinsko razumejo. V resnici pa se je zaradi okoliščin zgodilo, da nisem nikjer več sama. In kar ne razumejo, da rabim svoj mir. Ne razumejo, da rabim tišino in da me stalno spraševanje in zasliševanje samo črpata. Pozabljajo, da nisem več otrok. Pozabljajo, da je čas, da živim po svoje. In danes sem izvedela, da še vedno ne bom sama. Še vedno bo “trajalo” stanje deljenja. Pa ne da ne bi želela, ampak ne zmorem. Rabim svoj mir. Sploh zjutraj.

Ne razumejo. Nikoli niso. Pravzaprav me ne poznajo. Četudi z mano živijo od rojstva.

In danes imam vsega dovolj. Vseh tistih, ki se smilijo sami sebi. Vseh tistih, ki z besedami, kot so “nimam več za kaj živeti”, “moje življenje nima smisla”, “bolje, da kar umrem”, “saj me ne boste pogrešali” in podobno, iščejo nekoga, kateremu bi se smilili, da bi jim govoril: “boga si, ja”; “pa saj ima tvoje življenje smisel”, “radi te imamo” itd. In tudi vseh tistih, ki v sebi vidijo žrtev, in vidijo le to, da se jim dogaja le krivica in da so oni tisti, ki imajo pravico biti jezni, žalostni in še kaj, ker so bili izigrani. Ej, dragi moji. Življenje ne izbira. Dogaja se nam to, kar z mislimi manifestiramo. Brez izjem.

Ampak, ko jim to omenim, seveda ne verjamejo. Nekateri gredo celo tako daleč, da začnejo žaliti mene. Potem seveda rečejo, da niso tako mislili. Ah, dajte no. Če ne bi tako mislili, ne bi niti izrekli. A se mi ne da prerekati in jih potem gledati s (krokodiljimi) solzami v očeh, ker jim je hudo, ker niso tako mislili, in sem napačno razumela, in jih potem v nadaljevanju poslušati, “da je bolje, da umrejo”, “da je bolje, da jih kar ne bi več bilo” itd. S tem sama sebi naredim še več dela, ker jih seveda potem tolažim, ker ne želim, da bi zaradi “dokazovanja svojega” res naredili neko neumnost, s katero bi potem jaz živela preostanek svojega življenja.

Razumem, da se nam nabere. Razumem, da včasih ne vidimo izhoda. Razumem, da se včasih tolažimo z mislimi, kako bi bilo, če bi “odšli”. Ampak to govoriti nekomu, za katerega veš (ker ti je tako povedal), da ga gane, je IZSILJEVANJE.

Nekaj časa se lahko igram njihove igre. Se delam, da ne vidim prikrite transakcije in plešem po njihovih ritmih. Ugotovila sem namreč, da je za uspešno pomoč takšnim ljudem v začetni fazi to nujno.

A danes ne zmorem več. Poslala sem jih počivat in šla v svoj becirk. In sedaj pišem te misli, ker se moram umiriti. Umiriti, da ne bom preveč dikretna, ker drugače bomo potem še teden dni govorili o tem, kako niso tako mislili, da me ne želijo obremenjevati, in da je problem v tem, ker jih ne razumem.

Ah. Dajte no.

Jaz ne razumem vas? Naredili ste me in vzgojili v takšno osebo, kot sem. In za to sem vam hvaležna. Ne bi želela biti drugačna.

Premorem veliko mero razumevanja in empatije do vseh (živih bitij). In to vedo. In to na nek način močno izkoriščajo. Postavljajo me v situacije, za katere vedo, da so mi neprijetne, a vedo, da bom zaradi svoje narave zatrla lastne potrebe in poskušala ugoditi njim. Da bi izpadli “lepi”, mi rečejo, pa ne glej na nas, ti glej nase. In danes sem imela dovolj in sem rekla, le kako mi lahko to rečeš, ko veš, da tega ne bom naredila. Potem je sledil le skomig z glavo. In situacija je ostala nespremenjena. Seveda. Preveč sem jih razvadila. Razvadila, da pri svojih rosnih letih držim več vogalov hiše. In ne bom več. Ker ne zmorem več.

Naučiti se moram, da se ne bom ozirala na njih in njihove besede, ki mi (morda celo nehote) vzbujajo občutek krivde, ker želim početi nekaj zase.

Naučiti se moram nastaviti ramo tistim, ki to res potrebujejo. Vse navidezne (ramo)speve pa pustiti, da izzvenijo. Le tako bodo ljudje morda dojeli, da s tem, ko se smilijo sami sebi, ne delajo koristi nikomur, še najmanj pa sebi. Žalostno je, da moram ljudi postaviti pred kruto dejstvo, da se po več mesecih brezizhodnega jamranja začnejo postavljati na noge. Iz tega seveda lahko sklepam, da pusto božanje še nikomur ni prineslo koristi. Treba je ukrepati in narediti iz vseh (še tako slabih) situacij nekaj, kar nas bo kot pozitivna lekcija vodilo naprej. Ampak to zmoremo le sami. Lahko nas nekdo vodi in nam je rama. Ampak brez naše želje po boljšem pravih učinkov ne bo.

  • Share/Bookmark

V kategoriji življenje

 

9 komentarjev Dodaj komentar

  • 1. kastiljo  |  4.10.2009 ob 15:23

    Zelo lepo napisano! Se kar strinjam z vsem tem in te razumem, ker se tudi meni včasih dogaja kaj podobnega sploh za doma velikokrat čutim, da “Ne razumejo. Nikoli niso. Pravzaprav me ne poznajo. Četudi z mano živijo od rojstva.” Se mi zdi, da deloma pišeš tudi o podobni temi kot jaz včeraj, samo da sem se jaz raje osredotočil na drugo plat tega :)

  • 2. igo  |  4.10.2009 ob 15:49

    Naučiti se moraš reči: “Ne!!!” Ampak ne meni ! :lol:

    Je pa tudi razlika od primera do primera. Eni jamrajo: joj vojne, joj potresi, joj vreme, joj … , joj politika. Razen čisto malo na slednjo, na vse ostalo nimajo popolnoma nobenega vpliva, sekirajo se pa, kot da se Svet podira. Drugi pa se z mislimi zakopljejo v nek brezizhoden polžaj in jim že vzpodbudna beseda ob pravem trenutku reši vso situacijo, da so ti potem še dolgo hvaležni.

    Tudi na področju “nastavljanja rame” velja tisto o dajanju rib in učenju lovljenja rib. Prvo te izčrpava, drugo te polni, saj hkrati rasteš tudi ti. Je pa super, če je prava motivacija in/ali nagrada za tvoj trud. Naprimer oseba, s katero boš nato skupaj “lovila ribe”, ne pa en, ki ima 5 minut časa, da se “zlije nate”. LP, Igor

  • 3. plujem  |  4.10.2009 ob 15:52

    plujem

    Sem prebrala tvoje pisanje. Je podobno, da. Vprašanje pa je, zakaj ne razumejo, zakaj ne vidijo. Ali jim ni mar? Ali so tako prepričani, da vse vedo, ker so z nami že od rojstva? Dostikrat se namreč zgodi, da ne vidimo tistega, kar imamo pred nosom, ker jemljemo vse preveč samoumevno. Kaj torej narediti, da nas bodo razumeli? Jaz sem se nekaj časa trudila in jim dopovedovala, sedaj sem ugotovila, da sicer poslušajo, vendar ne slišijo. Kaj sedaj, ne vem. Ponovno bežim. Ravnokar pakiram, da odidem na drugo lokacijo. Rabim mir.

  • 4. ditkaf  |  4.10.2009 ob 15:58

    ditkaf

    Vau, zelo dobro napisano. Moram priznati, da tudi jaz velikokrat čutim podobno, ampak sem se tega zavestno začela zavedati šele pred kratkim in še ne bi znala povedati z besedami tako, kot si naredila ti. Verjetno s pisanjem pomagaš sama sebi, ker daš iz sebe, ampak jaz ti povem, da pomagaš tudi drugim, ki se najdemo v tvojih besedah. Veliko sreče in poguma ti želim!

  • 5. plujem  |  4.10.2009 ob 15:59

    plujem

    Igor, se strinjam. Ločiti je treba. Zdi se mi, da so najtežji tisti primeri, kjer se oseba “da” v brezizhoden položaj, vidi vse črno in četudi ji daš tisoč vzpodbudnih besed, jih ne sliši, ker je pač vzela v zakup to, da je žrtev (marsičesa). In ne želi od tam, ker ji je tisto zaliv, kjer ima pravico biti žrtev. Če je to oseba, ki je najožji družinski član, si seveda vpet v to situacijo. Poskusila sem tisoč načinov, pa še očitno premalo, ker situacija še ni rešena. A vendar, če oseba ne želi, da je situacija rešena, potem bo ostala nerešena za vedno. Takrat lahko dam le ramo, danes pa tudi tega ne zmorem več. Včasih se nabere in danes je moja toleranca za potrpežljivo poslušanje o istih rečeh in o odklanjanju gledanja na dogodke pozitivno nizka. Zato sem se umaknila. Ne želim narediti več škode kot koristi.

  • 6. plujem  |  4.10.2009 ob 16:01

    plujem

    Ditkaf, hvala. Da, pisanje mi pomaga. Ugotovila sem, da je postalo filter za umirjanje. Pa še nikogar ne obremenjujem s tem. Če kdo želi, prebere, če pa ne, pa ne prebere. Sem pa vesela, da pisanje pomaga tudi drugim. Tudi jaz tebi želim vse dobro. Pa veliko energije. :)

  • 7. olna  |  4.10.2009 ob 16:15

    Odlično napisano. Veliko se nas znajde v opisanih situacijah emocionalnega izsiljevanja, zlorabe pravzaprav. Nekateri celo stalno živijo v njih. Ob najboljši volji postane s časom prehudo obremenjujoče, zmanjkovati začne volje in energije za reševanje lastnih problemov.

    Želim ti, da zbereš moč, da se odcepiš, oddaljiš, omejiš. Da ti uspe napraviti nekaj korakov vstran in poskrbeti zase. Da ti v prihodnosti uspe izbrati tiste, ki tvojo ramo zaslužijo, in tiste, ki je ne.

    Drži se!

  • 8. tinka  |  4.10.2009 ob 17:21

    pretreslijvo, vendar brezizhodno, dokler ne boste vi zapustili oseb in kraja kjer se vam to dogaja. Določeno distanco boste naredili le na ta način in tako, da boste “dosegljivi” samo včasih – kadar boste vi tako odločili. Vi ne nastavljate samo rame, ki je že popolnoma izčrpana. Berglja ste jim.

    korajža velja!

  • 9. plujem  |  4.10.2009 ob 19:33

    plujem

    Olna in Tinka, hvala za podporo.

    Velikokrat zmorem nositi vsakršna bremena, včasih pa….včasih pa rabim čas zase. Se pa stirnjam, moram se naučiti omejevati, ločevati in distancirati. Moram začeti skrbeti tudi zase. In se odvaditi, da sem jim bergla.

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

Oktober 2009
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats