Arhiv dne 4.10.2009

Nedeljski šoferji

14 komentarjev 4.10.2009 Plujem

To so tisti, ki dostikrat posredno povzročajo prometne nesreče. Prej, ko sem se peljala, sem imela priložnost videti kar nekaj “nedeljskih” šoferjev, ki jih je v zadnjem obdobju vse več na cesti (tudi sredi tedna :) ). Razumem in tudi prav je, da se držimo cestno prometnih predpisov (CPP) in znakov, ki so na cesti, vendar vsakršna pretiravanja v smislu “bom rajši peljal/a manj, da ne bo kej narobe”, so prav tako kršenje CPP. Če je cesta za 90 km/uro, se vozimo vsaj 80 km/uro. To ne pomeni, da se lahko vozimo 60 in v ovinkih zaviramo na 40; a veste, za vsak slučaj, da nas ne bi vrglo ven :-S. Naj pri tem omenim, da so bile vozne razmere popolnoma primerne za hitrejšo vožnjo; bilo je sončno, pozno popoldne, cesta je bila suha in ob cesti (daleč okoli) ni bilo stanovanjskih hiš ali prehodov za pešce. To je bil seveda prvi primer. Saj razumem, verjetno je gospodič kupil nov (rabljen) avtomobil in šel na probno vožnjo. Tudi to razumem, da se je moral na svojega Clia Storio še privaditi, da ni točno vedel, kje so upravljalne ročke itd. A vendar, če si tako nevešč vožnje, da se po cesti za 90 km/uro ne zmoreš peljati vsaj 80, prosim, treniraj vožnjo na zapuščenem parkirišču. Ravno, ko sem za hipec začela naštevati genitalije, se je gospodič odločil, da bo zavil na bencinsko črpalko. To je izvedel tako, da je že pri tabli 60 km/uro ostro (!) zavrl na 40 in se komaj “prebil” na levi pas. Naj dodam, da pred njim seveda ni bilo nikogar. Pa tudi iz nasprotne strani ni nihče prihajal.

Vsa srečna, da se je umaknil in z upanjem, da bo po polnjenju tanka odšel domov, sem se odpeljala naprej. A mirna vožnja ni dolgo trajala.

Kmalu sem dohitela kolono vozil, ki ji je predsedovala gospa v majhnem vozilu. Več kot očitno je gospe, ki se je peljala z njo, nekaj strumno razlagala, kajti vsakič, ko je začela mahati z desno roko, je začela ostro zavirati in voziti okoli 50 km/uro. Naj vmes še dodam, da je bila to še vedno cesta, kjer se po CPP vozimo 90 km/uro. Pred mano so bili trije avtomobili. Nekaj časa smo se peljali v račji koloni, nato so nestrpni začeli prehitevati. Vsi trije so prehitevali v škarje (joj). Tam je namreč odsek, kjer se zelo težko prehiteva, ker so ovinki. Ko so vsi trije, k sreči brez posledic, odhiteli naprej, sem se za gospo vozila jaz. Opazila sem način njene vožnje. Ko je govorila, je vozila 50 km/uro, ko je govorila sopotnica, je pospešila na 80. To je za moj avtomobilček pomenilo, da je tudi v zadnji ravnini ne bom mogla prehiteti. Ravnina je kratka, moj avtoček pa težak, z zelo počasnimi pospeški. V tistem momentu sem se seveda morala znova opomniti, zakaj sem že pred več kot letom in pol želela kupiti ravno tak avto. Na hitro sem imenovala eno genitalijo za to, da sem kupila avto, s katerim ne morem divjati. Takrat sem se tako odločila iz preventivnih razlogov. Da bi se navadila voziti počasi. No, ne rečem, da se nisem umirila, a vseeno. Takšne voznice, kot je bila gospa pred mano, še vedno želim prehiteti. Hitro sem sprejela sklep, da bo naslednji avto imel močne pospeške in da se bom pač brzdala pri stopanju na gas. No, kakorkoli. Gospa je k sreči pot nadaljevala naravnost tam, kjer sem jaz zavila desno. A ni šment, da me je že 200 metrov višje izsiljeval naslednji Clio, ki je prav tako vozil pod dovoljenim. A se že nisem več razburjala. Prispela sem namreč v drugo mesto, kjer je itak 50, tako da se 10 manj niti ne pozna kaj preveč.

Vsekakor pa taki nedeljski šoferji predstavljajo nevarnost na cesti. Vem, da je vsak odgovoren zase in za svoja dejanja, vendar…prepočasna vožnja stopnjuje tudi nestrpnost ostalih. Zato bi morali izvajati tudi tiste člene ZVCP-ja, ki določajo kazen za voznike, ki vozijo prepočasi! Pa tudi marsikomu ne bi smeli “dati” šoferskega izpita. Pa pri tem ne mislim na nesposobnost parkiranja. Ampak na dejstvo, da bi tisti, ki ne zmorejo peljati vsaj 85 % zahtevane hitrosti, morali uporabiti javni prevoz.

  • Share/Bookmark

Kategorija: pleh, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Rama za vse?

9 komentarjev 4.10.2009 Plujem

Ne zmorem več biti rama za vse. Predvsem tam ne, kjer gledajo samo črno in govorijo le o slabih stvareh, o slabih dogodkih in premlevajo stvari iz preteklosti, ki so že zdavnaj minile.

Nekaj časa sem se še trudila in jim želela osvetliti pot z iskanjem pozitivnih strani v dogodkih, ki se jim dogajajo. Sedaj tega ne zmorem več.Ne zmorem jim biti stalno na voljo, da lahko na mene izlivajo ves svoj bes, slabo voljo in slabo energijo, ki so si jo ustvarili sami s svojimi mislimi o preteklosti. Kadar gre za kolege, prijatelje, se lahko umaknem. Ko gre za družinske člane, sem v brezihodnem položaju. Ravno danes se mi je ponovno zgodilo. Nov dež sekirancij, ki jih ne želijo sprejeti, se iz njih naučiti in jih videti kot pot k boljšemu življenju. Premlevajo stare reči in se predajajo (samoželenemu) trpljenju, ker se jim je tisto zgodilo. Ne vidijo pa bistva. Popuščajo lastnemu ponosu in igrajo na karto užaljenosti, namesto da bi spoznali bistvo situacije in bili sposobni videti, kaj jim je tisti dogodek prinesel.

Pa ne, da jih ne bi na to opozorila. Sem jih, velikokrat. Jim želela pomagati. Tudi poslušala (in slišala) sem jih. O istih stvareh, ki so jo opisovali z istimi besedami, na stotine in stotine pogovorov. Ampak sedaj ne zmorem več.

Preveč se mi je nabralo lastnih bremen, da bi zmogla stalno reševati njihove. In tudi to je sizifovo delo, ker vsak lahko dolgoročno uspešno rešuje le svoje probleme. Zato se umikam. A ne dovolijo. Površinsko razumejo. V resnici pa se je zaradi okoliščin zgodilo, da nisem nikjer več sama. In kar ne razumejo, da rabim svoj mir. Ne razumejo, da rabim tišino in da me stalno spraševanje in zasliševanje samo črpata. Pozabljajo, da nisem več otrok. Pozabljajo, da je čas, da živim po svoje. In danes sem izvedela, da še vedno ne bom sama. Še vedno bo “trajalo” stanje deljenja. Pa ne da ne bi želela, ampak ne zmorem. Rabim svoj mir. Sploh zjutraj.

Ne razumejo. Nikoli niso. Pravzaprav me ne poznajo. Četudi z mano živijo od rojstva.

In danes imam vsega dovolj. Vseh tistih, ki se smilijo sami sebi. Vseh tistih, ki z besedami, kot so “nimam več za kaj živeti”, “moje življenje nima smisla”, “bolje, da kar umrem”, “saj me ne boste pogrešali” in podobno, iščejo nekoga, kateremu bi se smilili, da bi jim govoril: “boga si, ja”; “pa saj ima tvoje življenje smisel”, “radi te imamo” itd. In tudi vseh tistih, ki v sebi vidijo žrtev, in vidijo le to, da se jim dogaja le krivica in da so oni tisti, ki imajo pravico biti jezni, žalostni in še kaj, ker so bili izigrani. Ej, dragi moji. Življenje ne izbira. Dogaja se nam to, kar z mislimi manifestiramo. Brez izjem.

Ampak, ko jim to omenim, seveda ne verjamejo. Nekateri gredo celo tako daleč, da začnejo žaliti mene. Potem seveda rečejo, da niso tako mislili. Ah, dajte no. Če ne bi tako mislili, ne bi niti izrekli. A se mi ne da prerekati in jih potem gledati s (krokodiljimi) solzami v očeh, ker jim je hudo, ker niso tako mislili, in sem napačno razumela, in jih potem v nadaljevanju poslušati, “da je bolje, da umrejo”, “da je bolje, da jih kar ne bi več bilo” itd. S tem sama sebi naredim še več dela, ker jih seveda potem tolažim, ker ne želim, da bi zaradi “dokazovanja svojega” res naredili neko neumnost, s katero bi potem jaz živela preostanek svojega življenja.

Razumem, da se nam nabere. Razumem, da včasih ne vidimo izhoda. Razumem, da se včasih tolažimo z mislimi, kako bi bilo, če bi “odšli”. Ampak to govoriti nekomu, za katerega veš (ker ti je tako povedal), da ga gane, je IZSILJEVANJE.

Nekaj časa se lahko igram njihove igre. Se delam, da ne vidim prikrite transakcije in plešem po njihovih ritmih. Ugotovila sem namreč, da je za uspešno pomoč takšnim ljudem v začetni fazi to nujno.

A danes ne zmorem več. Poslala sem jih počivat in šla v svoj becirk. In sedaj pišem te misli, ker se moram umiriti. Umiriti, da ne bom preveč dikretna, ker drugače bomo potem še teden dni govorili o tem, kako niso tako mislili, da me ne želijo obremenjevati, in da je problem v tem, ker jih ne razumem.

Ah. Dajte no.

Jaz ne razumem vas? Naredili ste me in vzgojili v takšno osebo, kot sem. In za to sem vam hvaležna. Ne bi želela biti drugačna.

Premorem veliko mero razumevanja in empatije do vseh (živih bitij). In to vedo. In to na nek način močno izkoriščajo. Postavljajo me v situacije, za katere vedo, da so mi neprijetne, a vedo, da bom zaradi svoje narave zatrla lastne potrebe in poskušala ugoditi njim. Da bi izpadli “lepi”, mi rečejo, pa ne glej na nas, ti glej nase. In danes sem imela dovolj in sem rekla, le kako mi lahko to rečeš, ko veš, da tega ne bom naredila. Potem je sledil le skomig z glavo. In situacija je ostala nespremenjena. Seveda. Preveč sem jih razvadila. Razvadila, da pri svojih rosnih letih držim več vogalov hiše. In ne bom več. Ker ne zmorem več.

Naučiti se moram, da se ne bom ozirala na njih in njihove besede, ki mi (morda celo nehote) vzbujajo občutek krivde, ker želim početi nekaj zase.

Naučiti se moram nastaviti ramo tistim, ki to res potrebujejo. Vse navidezne (ramo)speve pa pustiti, da izzvenijo. Le tako bodo ljudje morda dojeli, da s tem, ko se smilijo sami sebi, ne delajo koristi nikomur, še najmanj pa sebi. Žalostno je, da moram ljudi postaviti pred kruto dejstvo, da se po več mesecih brezizhodnega jamranja začnejo postavljati na noge. Iz tega seveda lahko sklepam, da pusto božanje še nikomur ni prineslo koristi. Treba je ukrepati in narediti iz vseh (še tako slabih) situacij nekaj, kar nas bo kot pozitivna lekcija vodilo naprej. Ampak to zmoremo le sami. Lahko nas nekdo vodi in nam je rama. Ampak brez naše želje po boljšem pravih učinkov ne bo.

  • Share/Bookmark

Kategorija: življenje

Jutranje spoznanje

4 komentarjev 4.10.2009 Plujem

Ko sem se prejle zbudila, me je zadelo kot strela z jasnega. Celo noč se mi je sanjalo od tistega, s katerim še nimam vsega razčiščenega in s katerim bi (v nekem idealističnem svetu) še bila.

Sanjala sem, da sva se slučajno srečala (v realnosti se namreč nisva videla že precej mesecev, ker on še vedno odlaša, se izgovarja na službo ter mi pravi, da dajva še malo počakati). No, v sanjah sem ga opazila, ko je šel mimo mene in ga poklicala. Ni se niti ustavil, temveč mi je na daleč govoril, da ne utegne in odvihral naprej. Bil je tudi precej spremenjen. Zelo shujšan in z malce daljšimi lasmi. Nekaj časa sem gledala za njim, nato pa odšla naprej. Kasneje sem sanjala, da ima punco in da se želi poročiti. Bila sem presenečena in poskušala izvedeti, kdaj se je to začelo dogajati. Sanje so se nadaljevale z različnimi dogodki o njegovem razhajanju s to punco in ponovno obuditvijo njunih čustev ter pripravo ohceti. Nato sem se zbudila.

In takoj sem (končno) dojela, da se le sprenevedam in da do sedaj kljub želji po realnem dojemanju te situacije, še vedno (sama sebi) nisem zmogla reč bobu bob. Ko sem brala blog o sprenevedanju, kjer Iztok Gartner med drugim navaja tudi to, da se ljudje velikokrat sprenavedajo “Ne morem s tabo na zmenek, saj se trenutno še vedno ukvarjam z bivšo punco.”, v resnici pa si mislijo “Nisi mi všeč in ni mi do zmenka s tabo.”, mi še ni “potegnilo”.

Danes zjutraj pa so se mi koščki sestavili v celoto. Popolnoma jasno mi je, da se tudi tisti “moj” izmika, ker mu pač ni (dovolj, če sploh) do mene. Pravzaprav je bilo to že ves čas verjetno precej jasno, ker se pač ne javi, čeprav, ko se javim jaz, se pogovarja na dooolgo in široooko in kar ne more prenehat, pa tudi vse mi ugodi in pri vsem pomaga, če slučajno kaj potrebujem; da ne omenjam, da se je tudi sam spomnil na popolnoma vse, kar mi je obljubil in tisto tudi pripravil, da mi izpolni… In ti trenutki me begajo. Kljub temu, da so dejstva jasna, le jaz sem jih nekako opravičevala, ker mi je (no, še vedno mi :-S) notranji občutek govoril drugače. In ker se ta občutek običajno ne moti, sem se sprenevedala in živela v neki iluziji, da še ni čas, da se bo vse zgodilo, ko bo čas dozorel, ko bova oba dobila neke izkušnje, ki jih pač potrebujeva in podobno. Dodatno so me v to prepričala omenjena dejanja, ki so predstavljala veliko pozornost do mene in tudi nekatere besede, ki so mu izletele, so mi lahko dale vedeti, da on še nekaj bi…sčasoma.

Morda se moj občutek kljub vsemu ne moti in je še vedno “nekaj” med nama. A vendar, čas je, da se preneham sprenevedati in sprejmem, da tudi če “še nekaj obstaja”, ni dovolj, da bi lahko ohranjala gorečo svečo.

Treba se je prepustiti življenju in narediti korak naprej. Navsezadnje se najboljše stvari zgodijo ravno takrat, ko najmanj pričakujemo.

Še vedno mi gre namreč po glavi sinočnji komad Tomaža Domicelja:

Življenje je lepo, če ga živiš, tako kot ponuja se samo…

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Kategorija: sanje, življenje

Insomnia 3 – življenje je lepo

4 komentarjev 4.10.2009 Plujem

Ob tragedijah (ali hujših boleznih) se nam običajno zgodi, da začnemo na življenje gledati veliko bolj pozitivno in ga ceniti takšnega, kot je. Dnevne sekirancije se nam kar naenkrat zdijo le problemčki, ki delajo življenje barvito in začnemo se zavedati, da je to, da čutimo (veselje ali bolečino) le znak, da smo še živi. :) Tudi na ljudi začnemo gledati drugače. Zazdijo se nam čudoviti, z vsemi njihovimi napakami vred. Kar naenkrat nas ne moti nič, tudi to, kar nas prej morda je, ker smo samo srečni, da so zraven nas. Morda jih celo več objemamo in poljubljamo.

Vrtim si pesem “Življenje je lepo” in razmišljam, kam pluje barka človeštva.

Žalostno je, če nas morajo na lepote življenja opomniti slabi dogodki. Negovati bi morali občutja sreče in veselja ter tudi v slabih izkušnjah videti pozitivne strani. Vem, da je včasih težko. Včasih se nabere in najrajši bi se skrili pod mizo ali zlezli na drevo (vzeli s sabo igrače in bili gor za vedno). In tudi prav je, da si vzamemo kratek čas in si nekje ližemo rane. A potem je potrebno naprej; dvigniti moramo glavo in živeti naprej.

Najhujše je, če kdo obupa in ne vidi več poti naprej. Takrat se lahko zgodi veliko nepremišljenih dejanj. Tudi včerajšnjo prometno nesrečo naj bi povzročila osebna stiska povzročitelja.

Vprašanje je torej, kako se naučiti videti življenje lepo tudi takrat, ko se nam dogajajo žalostne in težke stvari, da ne naredimo kakšnih neumnosti, ki jih kasneje obžaljujemo.

Nekaj napotkov:

  1. ko smo dobre volje, si pripravimo tabelo, kamor sproti vpisujemo stvari, ki nas veselijo; v hudih časih ta seznam večkrat dnevno preberemo;

  2. ko smo slabe volje, žalostni ali jezni, si na list napirja napišemo vzroke našega počutja; zraven nato dopišemo, kako vzrok odraviti, da se bomo počutili bolje;

  3. pokličemo prijatelja, ki nam je nesebično pripravljen nastaviti ramo in se z njim pogovarjamo o svojih skrbeh, žalosti ali jezi;

  4. pišemo blog (ali kakšen drug dnevnik), kamor izlivamo svoja čustva in počutje;

  5. privoščimo si divji sex;

  6. počnemo karkoli (zakonsko sprejemljivega), kar nas sprošča.

Pomembno je, da najdemo svojo oazo miru in prostor (ali dejanje), ki nas pomirja.

In to moramo početi čimvečkrat.

Življenje je namreč lepo, le živeti ga moramo tako.

  • Share/Bookmark

Kategorija: cargo, insomnia, življenje


 

Oktober 2009
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats