Arhiv dne 3.10.2009

Prometne nesreče

11 komentarjev 3.10.2009 Plujem

Ob poslušanju novic o včerajšnji hudi prometni nesreči, ki je zahtevala tri mlade smrtne žrtve, in branju bloga Kastilja, se še bolj sprašujem o vzrokih in tudi možnostih preprečevanja takšnih nesreč.

Ljudje postajajo vse preveč brezbrižni in se premalo zavedajo, da njihova nepremišljena dejanja (pa naj bodo posledica česarkoli) lahko pripeljejo do tragičnih posledic. Razloge lahko iščemo predvsem v družbi kot celoti. S prihodom “novodobnosti” se je za večino ljudi drastično spremenil ritem življenja. Zdi se, kot da živimo vse hitreje in vrednote, ki so včasih pomenile največ, sedaj drastično izgubljajo na pomembnosti. Pred časom so podobne povzročitelje res skorajda oprostili, ker so bili zaradi prisotnosti substanc spoznani za neprištevne. Sedaj se stvari izboljšujejo in (vsaj) na tem področju se je toleranca sprejemljivosti in opravičljivosti začela močno nižati. Živemu človeku se (na žalost) lahko vse zgodi. Tudi najhujše prometne nesreče. Komurkoli. Neopravičljive pa so seveda okoliščine, ki zmanjšujejo koncentracijo med vožnjo; poleg omenjenega alkohola so tukaj še prepovedane droge, vožnja v stanju hujše psihične obremenitve, da ne omenjam telefoniranja, pisanja smsov, in ostalih stvari, ki jih dosti ljudi počne med vožnjo, ker za njih sicer nimajo časa.

V slovenskih zaporih kazen prestajajo tudi povzročitelji hudih prometnih nesreč. Podobna obsodba verjetno čaka tudi tega povzročitelja. Na žalost pa je to še vedno odvisno od tega, kako vplivna in znana je oseba, ki je povzročila prometno nesrečo.

Na vprašanje, kako preprečevati tovrstne nesreče, pa nimam odgovora. Delno morda s postavitvijo še več kamer, ki bi spremljale neumnosti šoferjev. S tem, da bi morala kazen slediti “takoj”, kar pomeni, da bi moral tiste posnetke nekdo dejansko ves čas spremljati. To za državo seveda predstavlja dodatne stroške, ker bi morali zaposliti več ljudi. (Iluzorno si lahko domišljam, da bi to lahko pomenilo tudi nižjo stopnjo nezaposljivosti v Sloveniji, a pustimo to, to je tema za kakšen drug blog.) Drugo, pomembnejše vprašanje pa je, kaj narediti z nestrpnostjo in vse večjo neumnostjo ljudi. Kako spremeniti vedenje (in razmišljanje) tistih, ki ne mislijo na posledice, pa bo verjetno še ostalo neodgovorjeno.

Kar se kaznovanja tiče; učinki zaostrevanja in višanja kazni za CPP so odvisni predvsem od tega, koliko imamo pod palcem. Nekatere strezni že ena kazen, tiste, ki pa imajo denarja dovolj…no, za tiste, pa bi morali ubrati drugačne ukrepe. Drugačne načine kaznovanja; morda predvsem z delom v dobro skupnosti. Najti bi morali takšno kazen, s katero bi povzročitelji dejansko občutili posledice. Vem, življenja se ne da vrniti, pa tudi zob za zob ni več sprejemljiva tehnika, tako da nam preostane samo še to, da iščemo vedno nove načine, s katerimi bi povzročitelji vsaj delno občutili, kaj so naredili.

Za konec pa – sožalje svojcem tistih, ki so izgubili življenje v prometnih nesrečah.

  • Share/Bookmark

Kategorija: cargo

Uf, kakšne sanje

3 komentarjev 3.10.2009 Plujem

Sanjala sem, da so v eni izmed teh verižnih trgovin prodajali živali v vakuumskih vrečkah. Najprej sem mislila, da so seveda plišate, nato sem ugotovila, da oživijo takoj, ko vsaj malo odpreš vrečko. Bilo je grozljivo spoznanje. Prodajali so sove, majhne tigre in še nekaj drugih živali. Takoj sem želela podati telefonsko pritožbo, a seveda ni bila uslišana. Zato sem se odpeljala tja, kjer imajo poslovne prostore. Ko sem prišla tja, sem videla, da imajo veliko zabavišče, kjer lahko ljudje počnejo več stvari. Ali samo preberejo o njihovih artiklih, ali kaj pojejo (ker so imeli restavracijo), ali pa grejo skozi real živalski vrt. Zakaj real, ker si videl vse od blizu, brez ograj.

Najprej sem se zadrževala v restavraciji, da bi dobila kakšne informacije. Nato me je tam začel nekdo nadlegovati, in sem ga (po vzorcu Kung Fujevih filmov) s karate prijemom obvladala in vrgla na tla (yes :) ). Nato sem plačala tistih 5 eurov vstopnine in se podala v živalski vrt. Najprej mirno pohajkovanje se je kar naenkrat spremenilo v boj za življenje. Še posebej, ko sem vidla, da je v parku na območju kač tudi moja mami. Tja so jo pripeljali oni, ker sem začela “vohat”. No, vsaj tako se mi je zdelo. Da naju kače ne bi pičile, sva se skrili v pol odprte mini-jajčke, ki so bingljale nad vodo. Ko sva zlezi vsaka v svojo, je upravljalec jajčki potopil do polovice v vodo. Najini telesi sta bili tako potopljeni v vodo, ven je gledala le glava. Čez nekaj časa je začela mimo mene plavati jata kač. Bile so črne, z rdečimi pikami. Klicala sem mami, ki je bila za mano in ji govorila, da naj bo popolnoma mirna. Ni mi odgovorila. Še vedno sem vpila, da naj bo pri miru in naj kač ne gleda. Tudi takrat mi ni odgovorila. Kače so se ustavile zraven mene. Največja, ki je bila na vrhu, me je pogledala. Takrat sem molčala, ker se mi je zdelo, da moj zvok prenaša vibracije po vodi. Nekaj časa je bila tam in zadrževala sem dih. Nato je odplavala. V tistem trenutku so naju začeli reševati. Takoj sem tekla pogledat, kako je mami. Bila je negibna. Z rdečim madežem na roki. Se mi je zdelo, da se je čas za trenutek ustavil. Kot film so se mi pred očmi zavrteli zadnji dogodki in misel, da je bila mrtva že, ko sem ji klicala in mi ni odgovorila, me je zarezala tako močno, da sem zbudila.

Popolnoma prepotena in prvi trenutek čisto utrujena.

Uf, kakšne sanje.

  • Share/Bookmark

Kategorija: sanje


 

Oktober 2009
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats