Arhiv za mesec Oktober 2009

Ena močna

11 komentarjev 29.10.2009 Plujem

Do not argue with an idiot. He will drag you down to his level and beat you with experience (avtor neznan).

Močna, ja, ampak resnična. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: enovrstičnice

Moja filozofija življenja

17 komentarjev 22.10.2009 Plujem

Strezni te, ko se zaveš, kako vse fizične in druge težave, ki jih imamo, izvirajo iz energij, ki so v nas in nas obdajajo. Pa naj bodo te energije naše osebne, od naših sorodnikov, prijateljev, partnerja ali ostalih, ki nas obdajajo. Ko se neke misli, besede ali dejanja zgodijo, to občutimo vsi, ki smo v to vpleteni. Najmočnejši vpliv imajo misli. Manifestirajo se na najglobjih ravneh. S seboj nosimo tudi vzorce staršev in ostalih prednikov. In tudi ti so lahko škodljivi za nas in za naše fizično in duševno zdravje. Zato je pomembno, da se začnemo zavedati sil, ki jih ne vidimo. Da gradimo na sebi in duhovno rastemo. S pravilnim pristopom, ki odpravlja vzroke težav na fizični ravni, lahko preprečimo prenos negativnih energij v naslednja življenja in celo v življenja naših potomcev. In to se mi zdi pomembno. Na tem moram graditi.

V zadnjih mesecih so se mi odprle nove dimenzije dojemanja življenja. Dogaja se mi hitro prepoznavanje negativnih vzorcev in tudi rešitve s pomiritvijo pridejo kar same od sebe. V vseh dogodkih sicer še ne. Se je pa začelo dogajati, da se v primerih, ki me obremenjujejo, usedem in se vprašam, kaj je sploh tisto, kar me sekira. Nato se običajno uležem na tla in pustim mislim, da se zbistrijo. Najprej dovolim negativnim, da izzvenijo, nato pa pozitivne povabim, da se naselijo ter mi umirijo um in dušo.

Občutek pomirjenosti je blaženo stanje. Trenutki, ko sem se včasih počutila kot tempirana bomba čustev in misli, postajajo redkejši. Redkeje se tudi zalotim, da začnem razmišljati destruktivno. Na trenutke se počutim ujeta v občutek ljubezni in sočutje do vseh živih bitij.

Vsakodnevno ugotavljam nove vzroke, ki so odgovorni za moje bolezni zadnjih nekaj let. In tudi zanikanje tega, kar sem, je nedvomno močno pripomoglo k povečanju težav. Danes vem, da je bolezen znak, ki nam ga življenje da, ker gremo v napačno smer. Saj ni bilo tako, da ne bi bila takšna, kot sem, do soljudi, bilo je tako, da nisem sama sebe sprejela takšno, kot sem. In kaj sem? Preprosto, a hkrati zahtevno bitje, ki z veliko mero sočutja in občutenja druge ljudi zaznava na poseben način. Sedaj vem, da takšna sem in da moram na tem graditi.

Hkrati vem, da sestavljanje mozaika iz dnevih ugotovitev vodi na pot mojega zdravja. Našla sem nekaj načinov, kako se pomiriti. Hkrati pa sem se naučila, o čem lahko posameznim ljudem pripovedujem. To je pomembna ugotovitev. Vsakdo mora namreč svoje lekcije sam osvojiti. Le tako pridobljene so tiste prave. S pravim pomenom.

Misli namreč hitro oddivjajo. Včasih so precej neukrotljiva sila, ki tava po svoje. Tudi na sosedova polja zaidejo. Če je sosedovo polje zdravo in jim ponuja mir, potem jim lahko dovolimo, da za kratek čas tam postanejo. Sicer jih moramo sramežljivo držati zase in jim ne smemo dovoliti, da tavajo in iščejo odgovore tam, kjer jih ni. Moramo jih obvladati ravno prav. To je toliko, da smo še navihano spontani, a hkrati odgovorni in zanesljivi. Balansiranje teh protislovij je tisto, kar daje življenju barvne nianse.

A ko najdemo polje z rodovitno zemljo, zdravimi plodovi in toplim, mirnim ozračjem, se lahko tam tudi naselimo. To seveda le, če smo zaželeni. Vprašanje je, kako vemo, na katerem polju smo. Odgovore naj bi iskali v sebi in v svojem počutju. Poslušati moramo sebe in svoje srce. Razum moramo včasih malce zanemariti, ker je lahko preveč vkalupljen v norme in sprejemljivosti vsakdanjega življenja. Kot tak nam jo lahko zagode z nepravilnimi koraki na poti do predenja.

Se pa naša občutja manifestirajo na našem fizičnem obstoju. Energije v nas in okoli nas se kažejo na našem telesu. Zato je pomembno razviti ščite, ki (popolnoma brez agresije) negativno energijo odvrnejo tako, da se izvoru vrne v obliki informacije oz. spoznanja, da potrebuje pomoč. Vse ostalo škoduje tudi nam samim.

Ko čistimo energije (ki smo jih povzročili sami, ali so nam bile dane oz. poslane od drugih), čistimo tudi fizično telo. Ko sestavimo mozaik iz vzrokov težav in iz koščkov napravimo lepo sliko, smo dosegli del bistva. Drugi del bomo spoznali šele takrat, ko bomo stopili stopničko višje.

Dojemanje in razumevanje sta individualna. Lahko jih diskutiramo s tistimi, ki tudi sami hodijo po tej poti, vendar se moramo ob tem zavedati, da je potrebno vsako informacijo transformirati na lastno območje, v naše lastno zavedanje in jo prilagoditi nam samim. Šele takrat bo imela pomen in korist za našo rast.

Biti človek, pomeni imeti možnost občutiti fizični svet skozi svet različnih čutov. Občutiti z vonjem, vidom, sluhom, dotikom, okusom ter s sprejemanjem in razumevanjem energijskih frekvenc drugih ljudi. Ko zmoremo in znamo to povezati v homogeno skladje, smo dosegli višje ravni. Ko k temu dodamo še notranji mir, umirjenost, sočutje in ljubezen, smo segli še višje.

Dojemati celoten svet skozi prizmo ljubezni in sočutja, hkrati pa biti ob tem popolnoma miren, srečen in razumevajoč, so vrline, ki božajo dušo. Ko to zmoremo, je samoregulacija nastavljena na pozitivne programe, ki nam napovedujejo tudi srečno usodo.

Res je pot ob rojstvu zarisana, a to je pot, ki naj bi jo sledili, da bi dobili kar največ lekcij v določenem življenju. Da bi jo našli, so nam v podzavest zarisali nekaj znakov, ki naj bi nas vodili. Če te znake spregledamo, se usmerimo na drugo pot. Ko potujemo po poti, ki za nas ni prava, nam življenje nakazuje, da smo malo zašli. Bolezen, nesreče in poškodbe so znaki, s katerim nam Vesolje sporoča, da moramo nekaj spremeniti. In spremeniti moramo sebe, svoja razmišljanja, svoj način življenja, vedenje ipd. To so znaki, da moramo delati na sebi. Zato je prav, da stanja fizičnega neskladja jemljemo kot začetek spremembe in ne kot nekaj, v kar se vdamo.

Prej sem se opazovala v ogledalu. Ugotovila sem, da to, da se misli manifestirajo v nekaj dneh, res drži. To pomeni, da če imamo danes dobre misli, se to v nekaj dneh pozitivno pokaže tudi na telesu. In moje telo se ponovno spreminja. Oči so ponovno dobile žar. Koža postaja ponovno bolj gladka in lasje ponovno pridobivajo svoj lesk. Celo na dotik so drugačni. Tudi nohtki so bolj gladki. Začela sem seštevati 1+1 in (ponovno – kot da nisem že tolikokrat prej) ugotovila, kaj vpliva name. In zato se je življenje tudi zasukalo tako, kot se je. To je dar. Dar, za katerega sem hvaležna življenju.

Samoreguliranje karme se je že začelo. Pozitivne misli so tiste, ki ohranjajo pravo pot in iščejo ravnotežje.

Bodi, torej, tako še naprej.

Kajti šele potem bo duša zares predla.

  • Share/Bookmark

Kategorija: bonaca, ezoterika, ko duša prede, samozdravljenje, skriti zakladi, tisto moje novo, življenje

Zdravo za želodček in rito :)

28 komentarjev 22.10.2009 Plujem

V raznih revijah najdemo tisoč napotkov, kako se zdravo prehranjevati. Kaj jesti, koliko in kdaj. Sploh glede jedilnikov za zniževanje telesne teže so domisleni. A edina varianta, ki deluje na dolgi rok, je, da najdemo način, ki ustreza našemu telesu. Ne glede na to, ali želimo znižat, ohranit, ali zvišat telesno težo.

A pred sestavo “pravega” jedilnika je potrebno ugotoviti, katera hrana nam paše in ob katerem času dneva. Zato si od začetka vzporedno z obroki zapisujemo tudi, kako se po posamezni hrani počutimo. To je še posebej pomembno, če imamo težave z želodcem.

Zase sem ugotovila, da mi od sadja ustrezajo: slive, rumene hruške, temno grozdje, banane in lubenica. Neustrezajo pa mi jabolka, jagode, belo grozdje, melone, avokado in ananas. Prav tako mi ne odgovarja meso. Po zaužitju mesa postanem precej utrujena, zato ga uživam maksimalno 1-krat tedensko.

Od pijač mi najbolj ustreza navadna voda; občasno tudi kakšna šal’ca čaja. Pomembno je, da mešamo različne okuse čaja, da se telo ne navadi na določeno rožo (če so zeliščni). Ustrezajo predvsem bezeg, lipa in kamilice (a bolj poredko). Enkrat na dan se priporoča spiti šal’co zelenega čaja. Meni najboljši je ZEN CHAI (TeeKanne). Čaj naj bo blag; ravno toliko, da je voda obarvana.Najboljši je grenak, lahko pa ga sladkamo s tekočim medom in dodamo limono. Občasno je priporočljivo popiti tudi kozarček naravnega soka (npr. iz sveže stisnjenih pomaranč in grenivk) brez dodanega sladkorja, ki ga za lažje pitje lahko mešamo z navadno vodo.

Že ptički na veji čivkajo, da naj imeli 5 obrokov dnevno; zajtrk, malico 1, kosilo, malico 2 in večerjo.

Zajtrk naj bo obilen. Priporočljivo je, da jemo, ali pijemo nekaj toplega; ali vsaj segretega na sobno temperaturo. Najboljše je, če jemo polnozrnate žitarice (s semeni in suhim sadjem) in z mlekom, ki naj ne bo 1,6 ali manj (ker potem ni več beljakovinski, temveč je ogljikohidratni obrok). Žitarice lahko že večer prej namočimo v mleko in postavimo v hladilnik. S tem preprečimo izušitev telesa. Žitarice se namreč “napihnejo”, ko pridejo v stik s tekočino. Priporočljiva je tudi prosena kaša (ki je dobra tudi za lepe laske in čisto kožo). Dovoljena pa je tudi druga hrana; važno je, da jemo nekaj, kar imamo radi in kar nam paše. S tem si že zjutraj naredimo prijeten začetek dneva.

Sledi malica 1. Med zajtrkom in malico naj bo 3 ure pavze. Za malico pojemo manjše obroke. Lahko pojemo 1 manjši jogurt (ki naj bo samo  pasteriziran, ne pa tudi homogeniziran) z lanenimi semeni, malo kuhane zelenjave, kos ribe, ali kos manjšega sadja, ki nam ustreza.

Po 2 urah pojemo nekaj sadja; npr. 3 slive, par temnih grozdov ali 1 majhno hruškico. Čez 1 uro imamo kosilo.

Za kosilo se priporočajo naslednje kombinacije: meso in zelenjava; riž in zelenjava; riž in ribe; riž in mlečni izdelki; testenine z zelenjavo; testenine s sadjem; in krompir z zelenjavo; in krompir s sadjem.

Čez 3 ure imamo malico 2. Takrat se priporoča manjši jogurt, kuhano sadje ali kuhana zelenjava. Kruha in svežega sadja ali zelenjave takrat ne uživamo. Tudi pri kosilu kruh ni priporočljiv, če pa je že, naj bo v manjših količinah.

Čez 3 ure sledi večerja. Tudi takrat ne uživamo svežega sadja ali zelenjave. Najboljše je, če uživamo kuhano sadje ali kuhano zelenjavo. Lahko si spečemo tudi jajčno omleto z zelenjavo ali šunko in peteršiljem; vendar brez kruha.

Hrano lahko kuhamo, pečemo ali cvremo. Za cvrtje se priporoča (nerafinirano) sezamovo olje; lahko tudi (ekstra deviško) olivno, vendar slednjega dodamo po pečenju, ker ga ni priporočljivo pregrevati. Čebulo in meso (ali/in zelenjavo) se v takem primeru lahko prepraži na vodi.

Za solate se priporoča bučno olje, vendar naj bo domače (100 % in me tovarniške mešanice) in v majhni količini. Solimo s himalajsko soljo, ki ima minerale.

Dnevno spijemo vsaj 3 litre vode (če vodo normalno odvajamo in ne hodimo na dializo). Najbolje je, če vsako uro spijemo nekaj tekočine. Zaužitje tekočine v večjih količinah (npr. 0,5 l naenkrat) ni priporočljivo.

Občasno zaužijemo košček črne (70%) čokolade. Lahko si pripravimo tudi pecivo iz polnozrnatih keksov, suhega sadja, črne čokolade in mandeljev. Ali kakšno drugo pecivo, ki ni presladko.

Hrano sladkamo s fruktozo (tekočo ali v prahu). Jajca uživamo samo nekajkrat tedensko. Vsake 14 dni zaužijemo 1 celo trdo kuhano jajce zjutraj na tešče (da pospešimo telesne procese :) ).

Uporabljamo različne začimbe. Provansalsko mešanico, lahko malo čilija, popra; pri sladkih jedeh dodamo malo cimeta.

Najpomembnejše je, da si uredimo ritem prehranjevanja. Vsak dan naj bodo obroki približno ob istem času. Popoldanska malica in večerja naj bosta manjši. Za zajtrk pa si privoščimo tisto, kar se nam še posebej lušta. Pomembno je, da obrokov ne izpuščamo. Če se nam rado zgodi, da pozabimo jest, si lahko na mobitel naštimamo alarm (ali obroke dodamo v dnevni koledar), da nas opomni, da je čas za hranjenje. :)

Hrana je najpomembnejši del poti k zdravju. Naj jo bo dovolj (ne preveč in ne premalo); naj bo pripravljena okusno; postrežena barvito; in zaužita v miru in počasi. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: iz domačega kotla, samozdravljenje, zdravje

Fotografije so najboljše priče

5 komentarjev 22.10.2009 Plujem

Ko stremimo k izboljšanju kvalitete življenja, je bistveno, da identificiramo situacije, ki so bile povod za začetek nalaganja balasta. Včasih je zaradi narave dogodka ta situacija jasna, včasih pa moramo za identificiranje začeti brskati po sebi. Brskati moramo po spominu in se poskusiti spomniti prvega trenutka, ko smo se začeli počutiti slabo, oz. ko smo prvič ugotovili, da nekaj ne štima. Ker je včasih to precej zahtevno opravilo, si lahko pomagamo s fotografijami.

Res je, da fotografije v svoj obstoj ujamejo le en trenutek nekoga (ali nekega dogodka), a vendar s svojim obstojom povedo več kot tisoč besed. Na njih (več jih je, boljše je) lahko jasno vidimo, kako smo se z leti (oz. skozi dogodke) spreminjali. Pomembno je, kdo je bil takrat z nami, kaj smo počeli, kako smo se počutili, ali smo se podobno počutili že pred tem in kako smo se počutili, ko se je npr. nek dogodek/odnos/delo končalo.

Nekaterim se “nalaganje” (zaradi različnih okoliščin) začne dogajati že v otroštvu. Nekaterim v najstniških letih, spet drugim v odraslem obdobju. Povzročitelji so lahko različne reči; dogodki, kjer smo osebno udeleženi, dogodki drugih, ki se nas na nek način dotaknejo, ali pa dogodki, ki smo jim priča in v nas pustijo posledice. Pomembno je, da najdemo začetek. Da najdemo tisto, kar je v nas pustilo toliko lukenj, da se je začel gor obešat balast.

Največ povedo fotografije našega obraza. Mimika obraza je najbolj zgovorna dečva. Največ pove. O vsakomur. Brez izjem. Samo znati moramo videti. Povedo oči, za katere pravijo, da so globina duše. Pove nos, ki se premika skupaj z govorjenjem. Še več povedo ustnice, ki so odraz naših najbolj skritih misli. In ravno ustnice so običajno najmanj nadzorovane. Veliko bolj so spontane kot oči. Veliko manj narejene in mnogi na njih pozabijo. Zato so tako zgovorne.

Pove pa tudi drža telesa. Kako imamo roke, noge. Kako nagibamo glavo. Ali smo sproščeni, ali v krču stiskanja. Pa tudi oblačila (in obutev) so pomembna. A ne od kvalitete, ampak kako jih nosimo. In kakšne kroje (modele) izbiramo.

Pa izbira barv. Tudi las in drugih dodatkov. In nakit. Koliko ga je, kje, kakšen je, kako ga nosimo?

In še veliko reči bi lahko naštela. Vse v zvezi s tem, kako lahko sami sebe analiziramo skozi posnetke preteklosti in iščemo izvor odklonskosti fizičnega obstoja.

Zato se večkrat fotografirajmo; fotografije so najboljše priče našega življenja.

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje

Način zdravljenja na moj način

4 komentarjev 22.10.2009 Plujem

Končno sem si (tudi glasno) priznala, da si k zdravju lahko pomagam le sama. Z vseh vidikov in o vseh rečeh. Začeti je treba konkretno in direktno. Brez nekih odlašanj in brez nekih navideznih izgovorov.Sploh pa tistih – nimam časa, preveč imam dela, ne utegnem in tako naprej. Treba je potegniti črto, za začetne dneve (oz. tedne) narediti plan in se ga držati. Kasneje ti to postane rutina. Pristopiti pa je potrebno celostno. Na vseh področjih. Šele tako bo življenje lahko kakovostno.

Začela sem že nekaj časa nazaj. Najprej z razmišljanjem o izvoru težav, ljudeh in bistvu življenja. Nato sem se osredotočila nase in bistvo mojih težav. In ugotovila sem, kaj je tisto, kar mi povzroča težave. Sedaj začenjam tudi na drugih nivojih.

Identificirala sem različne odklonskosti fizičnega telesa, ki se povezujejo v krog.

Zato je vse, kar moram narediti, stopiti ven. Da bo to uspešno, moram torej nekje začeti delati intenzivneje.

Oh, kako preprosto se sliši.

V realnosti je pot sicer malo daljša, a vendar je cilj dosegljiv.

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje, zdravje

Začetek

7 komentarjev 18.10.2009 Plujem

Da naj razmišljam o sebi, so mi rekli. Da je bistvo, da vem, kako čutim sebe. Ne, kako čutim druge. Za ostale namreč čutim spontano; da naj tistim “paketkom” verjamem, vendar da je sedaj čas, da naredim nekaj zase. Ah. Zase.

Zase…pozabljam razmišljati o sebi. Nikoli se mi ni zdelo toliko pomembno, da bi se največ od vsega ukvarjala sama s sabo. Vedno se mi je zdelo, da bom sebe že sestavila in da je moje poslanstvo (vsaj na nek način) pomagati drugim.

In precej časa mi je uspevalo. Vsaj tako se mi je zdelo. Imela sem svoje športne ventile in uspevalo je.

Kasneje pa sem ugotovila, da je bilo to navidezno. Znotraj se je dogajalo. Ves čas. Tudi ventili so zdravili le simptome. Niso pa odpravljali vzrokov.

A ko sem se zavedla, je bilo že prepozno. Škoda je že narejena. Precejšnja. Vse hujša. Najtežje je bilo sprejeti stanje in se v takem stanju spopadat z vzroki, ki so povsem drugačni od tistega, ki jih vsiljuje čreda človeških ovac. Nekaj časa sem jim v tem celo sledila. Ker je ostalo delovalo tako abstraktno, kot da bi bil čisti proizvod mojih opravičevanj. A k sreči sem spoznala ljudi (ki jih lahko preštejem na prste ene roke), ki so mi povedali, da so moji pogledi pravilni in da se lahko tudi v tem odcepim od črede.

In hvaležna sem jim, da so prišli. Zdi se mi, da zadnji čas. Sem tik nad breznom. In nekaj me vleče noter. Že precej časa.

Pa ne govorim o prenehanju živeti, da ne bo pomot. Govorim o napredovanju bolezni. Nimam še namena umreti. :) Se mi zdi, da je še veliko reči, ki bi jih rada izživela. Veliko ciljev, ki bi jih rada dosegla. Predvsem tisti, povezani z družino, so pomembni. Eden najpomembnejših je, da bi v mojem telesu rastlo novo življenje.

Popoldan sem gledala slike, ko sem bila še dojenčica. Kako ljubeča je bila moja mati. Kako je žarela. Tako me je ganilo. In sedaj, ko to pišem, mi šele tečejo solze. Prej mi niso smele. So bili ljudje okoli mene in ne bi razumeli. Sedaj pa sama sedim na postelji, napol pokrita z odejo in z mojim minijem na kolenih. Jočem, ker vidim razliko, kako so jo težki dogodki preteklih let spremenili. Kako je počasi začel ugašati tisti njen sij. Ob takih trenutih si tako močno zaželim, da bi imela čarobno paličico, da bi ji lahko pričarala novo veselje in tisti žarek na obraz. Včasih mi še vedno uspe, da ji narišem iskrice v oči. In to mi pomeni. Tako ji vračam za vse, kar mi je dala in vse, kar me je naučila. Pa da ne pozabim na očeta. Tudi on je zelo pomemben. In ne bi ga nikoli zamenjala.

Sem pa včasih tudi žalostna. Takrat ko ne zmorem več nositi in jemati. Takrat, ko jima ne zmorem več narisati nasmeha. Ugotovila sem, da za določene stvari brez pomoči osebe, ki ji želiš pomagati, spremembe niso mogoče. A kljub vsemu se trudim.

Sedaj ugotavljam, da jemljem nase na drugačen način, kot sem si kdajkoli predstavljala. Jemljem in obdržim v sebi, ker nimam pravega ventila.

Posledice se poznajo na zdravju. Uničuje me od znotraj. In vsi načini obvladovanja so se izjalovili. Večina stvari pri meni deluje drugače kot pri ostalih. In potem so tisti, ki so zaprisegli h tradicionalni medicini, seveda zmedeni. In nekaj časa sem bila tudi jaz. Potem sem se po mnogih letih odločila, da stopim še v korak z alternativo. Njihove ugotovitve so me presenetile. Tokrat pozitivno.

Najhitrejši učinki bi bili, če bi se lahko izolirala od vseh energij ostalih ljudi. A to žal ni mogoče. Nikjer. Ne doma, pa tudi zaradi službe ne. Pa tudi dolgoročno gledano ne bi bilo uspešno. Naučiti se moram najti ravnovesje kljub vplivom okolja in ostalih ljudi.

Kljub vsemu sem močno zožala krog ljudi, s katerimi se družim intenzivneje. Ne zmorem biti rama za vse in vedno. Začenjam se učiti, da se ne razdajam v celoti. Moja energija se je namreč začela počutiti kot kurba na ulici brezvetrnega orkana. Čas je, da začnem skrbeti zase tudi energetsko.

Zato sem se odločila za alternativno obravnavo. Verjamem, da je to edini način, da odpravim svoje zdravstvene težave. To se mi zdi modrejše od tone zdravil, ki ti jih predpišejo za tovrstne težave, ker večini pomagajo.

In začeti moram na začetku. Pri sebi. In zase. Razmišljati moram o tem, kako čutim sebe. Ne ostale. Za ostale moram sprejeti le “paketke” in jim verjeti. Zase pa moram začeti delati intenzivno.

Hkrati pa spremeniti prehrano. So jedi (nekaj sem jih že ugotovila), ki mi ne pašejo in me utrujajo. Uživati moram torej tiste, ki mi ustrezajo. Je pa tudi odvisno od počutja.

Najpomembnejše je torej, da začnem poslušati svoje telo. Ker mi vedno pove, kaj potrebuje. Na vseh nivojih. Le verjeti je treba. In sprejeti.

Najprej sebe. To je začetek. Najpomembnejši.

  • Share/Bookmark

Kategorija: samozdravljenje

Sirova pita z jogurtom

9 komentarjev 18.10.2009 Plujem

Eden izmed mojih užitkov je tudi kuhanje. Na takšen ali drugačen način. Ali kot kosilo, večerja; pa tudi peka raznih slaščic mi je v veliko veselje. Včeraj se mi je zaluštalo, da prijatelja, ki je prišel na obisk, pogostim s sirovo pito z jogurtom. Ker pa vem (vsaj rekel je tako :) ), da tudi on rad “paca” po kuhinji, sem s peko počakala, dokler ni prišel.

Pripravila sem vse sestavine, tako da sva ob njegovem prihodu lahko kar začela.

Za testo sva potrebovala:

100 g margarine

150 g moke

1 čajno žličko pecilnega praška

100 g sladkorja

1 vanilijev sladkor

1 jajce (beljak sva zmešala posebej)

3 žlice mleka

Za “filo” (nadev po slovensko :) ) pa:

250 g skute

100 g sladkorja

1 vanilijev sladkor

150 g navadnega jogurta

150 g kisle smetane

250 g sladke smetane

1 vanilijev puding

3 jajca (tudi tukaj se lahko beljak zmeša posebej, čeprav ga mi2 nisva)

malo ruma

Ko sva zmešala obe masi, je prijatelj namazal okrogel pekač z margarino. Nato je na dno in do polovice stranic pekača nadeval testo (ki je bilo precej gosto, zato si je pri tem pomagal s priborom; najbolj je uporabna žlica).

Nujno je, da testo nato večkrat “prebode”; npr. z vilico. Nato se na testo vlije masa. Ker sem na to pozabila, sem testo prebodla po tem, ko je bila masa že gor. Kasneje se je izkazalo, da je to tudi enako uporabno. :)

Pekač sem postavila v HLADNO pečico in jo prižgala na 180 stopinj. Pomembno je, da se peče počasi. Peklo se je 1 uro in 40 minut.

Ko se ohladi, lahko postrežemo. Za še bolj okusen izgled lahko ob strani dodamo malo sadja. :)

In še pogled od blizu:

Moja ocena: zelo okusno, morda malo preveč sladko, zato bom naslednjič dala malo manj sladkorja; enostavna priprava; malo daljši čas pečenja; primerno za različne priložnosti.

Če bo kdo pripravljal; DOBER TEK :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: iz domačega kotla Tagi:

Iskrice pomoči

15 komentarjev 15.10.2009 Plujem

Po tistem, ko sem brala in pisala o Unicefovih otrocih, sem prejle v Nedeljskem dnevniku videla zadnjo akcijo Iskrice Nedeljskega.

To so zgodbe, ki ganejo. Vsaj mene. Tudi oko mi orosijo, zato jih ponavadi prebiram, ko sem sama. Ne da se mi namreč razlagat. Večina ljudi pač ne razume.

Ta Iskrica mi je všeč, ker (kot kaže) je to ena izmed možnosti, kako lahko pomagamo, brez da bi nas skrbelo, da bo denar pristal v rokah administracije.

Tudi tukaj lahko pomagamo z majhnimi prispevki (če večjih ne (z)moremo).

Saj veste; zrno na zrno – pogača.

  • Share/Bookmark

Kategorija: dobrodelno

Nazaj


 

Oktober 2009
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats