Arhiv dne 28.09.2009

Ko nekdo kar izgine

2 komentarjev 28.09.2009 Plujem

Tega nikoli nisem in verjetno tudi nikoli ne bom razumela. Se trudim, a vseeno, zdi se mi dejanje strahopetcev in tistih, ki nimajo osnovnih bontonskih manir. Dejanje tistih, ki so egoistični in brez pike sočutja do drugih. Saj vem. Lahko bežijo sami pred sabo, lahko se skrivajo, ker se ne želijo soočiti, lahko se jim dogajajo neprijetne stvari, pa nimajo časa za druge, lahko pa grejo, ker jim preprosto ni mar.

Ne glede na razlog(e) smo dovolj stari, da si lahko rečemo vsaj adijo (in zdrava ostani), al’ kako že gre ta klišejsi rek.

Ni tako?

  • Share/Bookmark

Kategorija: življenje

Naštevanje genitalij

4 komentarjev 28.09.2009 Plujem

Odvajam se uporabe različnih sočnih besed, ki v seksualnih udejstvovanjih običajno pomenijo dodaten rajc. Dober prijatelj mojim (zadnje čase vse redkejšim) trenutkom preklinjanja pravi naštevanje genitalij. :)

Ko je to prvič omenil, sem se prav nasmejala. Popolnoma me je razorožil :) . Ko me sedaj prime občutek, da bi napetost sproščala z “izbranim” besediščem, se spomnim na ta opis.

V večini se tako le nasmehnem in uporabim primernejše besede. Včasih pa je napetost previsoka in je sočno besedišče vseeno najboljša izbira. :)

  • Share/Bookmark

Kategorija: življenje

Dnevne sekirancije ali nianse zanimivosti?

7 komentarjev 28.09.2009 Plujem

Začelo se je zjutraj, s pregledom. Gužva, da ne omenjam. Osebje v belih ali modrih oblačilih, ki z vsakim gibom potrjuje, kako odveč jim je biti tam in se ukvarjati z nami, ki smo prišli zaradi svojih težav.

Nadaljevalo se je z odvzemom krvi. Kljub mojim sugestijam, kakšne žile imam in kako naj me pičijo, je seveda gospa vsevedna to počela na svoj način, ker ona bo pa ja že znala, po toliko letih prakse. Ker ji seveda v prvo ni uspelo in rdeča tekočina ni pritekla, se je trudila znova in znova. Iglo vlekla ven in jo znova dajala noter (v isto luknjo, auč) in jo premikala gor in dol (auč še enkrat). Čez določen čas, ko sem ponovila, da me to pravzaprav precej boli, je ugotovila, da imam neke posebne žile. Ah, dajte no, gospa. Kaj res? :) Ugotovila je, da se izmikajo. :) . Ah, kot da ji ne bi tega že na začetku povedala in ji celo povedala tehniko (ki so mi jo pokazale tiste, ki se na to spoznajo). Končno ji je uspelo in napolnila je dve polni epruvetki. Nato me je obvila in odslovila, rekoč, da bodo izvidi čez 4-5 tednov. Celo razložila mi je, da oni pač to delajo v skupinah in da počakajo nekaj časa, da imajo dovolj podobnih testov. Če to ni nehumano. Povedo ti slabe rezultate, zapišejo možne (zelo zaskrbljujoče) vzroke, nato pa….čakaj par tednov! In kaj naj vmes? Se dam v vakuum in se delam, da me ni?

Na poti v službo sem začela premlevati opcije, kako to sprejeti pozitivno…ker so pozitivne misli pravi pristop itd…..

Pa pridem v pisarno, kjer me čaka naslednji tuš. Odločili so se, da nam ukinejo povračilo nekih stroškov. Sicer to kao že velja, a vendar…tokrat je zame bilo prvič in začelo se mi je kopičiti. Prav zavrelo mi je, me znerviralo in popolnoma demotiviralo. Posledično sem začela razmišljati o svojih delovnih obveznostih in ugotovila, da opravljam veliko opravil, ki jih NI v opisu mojih nalog; če se že gremo neka pravila, ki itak ne veljajo za vse.

Prva reakcija je bila seveda misel o novi službi, a sem potem ugotovila, da so vsepovsod vzponi in padci – ali pa sem se morda le tolažila. Kakorkoli, usedla sem se in probala umiriti misli, ker vem, da veliko slabih da še več slabih itd. Pa je bila moja intervencija prepozna. Že sem imela polno pisarno. Vsak je nekaj želel.

Da je bila kapa še bolj polna, so me vmes še klicali, da se je izgubil en moj mail in zato niso mogli pripraviti obračuna. Ah.

Pa še moje žensko curljanje se je danes po mnogih, mnogih letih prakse odločilo, da bo zelo intenzivno. Bilo je nepričakovano (čeprav zelo zaželeno), tako da sem se že napravljala, da grem domov, ker sem NUJNO rabila tuš. Samo še nekaj nujnih opravil sem imela.

Pa me sreča sodelavec in me povleče v pisarno. Zlat, kot je, je takoj opazil, da nisem tako kot običajno, zato mi ni pustil, da zbežim brez razlage. Pogovarjala sva se in pomiril me je. Res sem mu hvaležna.

A ko sem zapustila tisti “varni brlog”, so se znova začeli problemčki, ki sploh niso resni, ampak so kar tko, da parajo živce.

Ugotovila sem, da se moram spraviti domov. Da moram zamenjati okolje in energije se bodo sprostile.

Pravzaprav me dogodki zadnjih dni opozarjajo, da se moram umiriti. Npr. v četrtek sem plačala kazen  zaradi prometnega prekrška,ki sem ga pred tem kar precej časa nesramno prakticirala, da ne omenjam tega, da zadnje čase spet mnogo prehitro vozim. Morda mi je ravno zaradi tega ponovno crknil avto. Najprej sprednja luč, ki kljub menjavi žarnice še vedno ni delala, nato še vžig, kapljanje olja itd. In zdej je na servisu. Hvala očetu, da se lahko prevažam z njegovim. Ne bi zmogla z vsemi torbami še na vlak.

In seveda ponovno razmišljam, da je čas, da zamenjam avto. Večno vprašanje je, kakšnega naj kupim, saj ima zdajšnji popolnoma vse, kar potrebujem, edina napaka je, da je pogosto na servisu.

Ampak, kar je najbolj važno. Moja taktika se je obrestovala. Klicali so me, da so popravili obračun. Pa tudi ključavnico, ki so mi jo namestili na vrata, in se od znotraj zaklepa z gumbom, bodo zamenjali še danes.

Sveže sem stuširana, sama in uživam v tišini. Zvoki prihajajo od zunaj. A me ne motijo.

Ponovno se umirjam.Dojela sem, da so ti dogodki zato, da se nečesa naučim in da nekaj spremenim.

Če naredim povzetek teh dogodkov, je jasno, da so le-ti tisti, ki monotonosti dajejo nianse in s tem delajo življenje zanimivo.

Nas pa, posledično, močnejše.

:)

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, življenje

Insomnia – again, torej No. 2

5 komentarjev 28.09.2009 Plujem

Kot kaže bom lahko začela pisati insomnio v več delih. Vsekakor danes dobi svojo kategorijo in značko.

Spet namreč ne morem (za)spati. Delno temu botruje (zame neobičajni) popoldanski počitek, delno pa skrbi, ki mi medejo misli.

Sem prej ležala. Preizkusila vsaj 30 različnih položajev, kako bi se nastanila v eno, ki bi me umirila. Brez uspeha. Sem vstala, zlila vase 2 dcl vode in upala, da me bo to umirilo, no, me ni. Nato sem izvajala nekaj tehnik samodotikanja; bolj natančno božanja po ritnici in stegnu, pa ni pomagalo. Sem odprla tudi okno, da bi imela malo svežega zraka. Pa sem se še vedno počutila dovolj budna, da počnem karkoli. Zato sem vstala. Prišla sem. Prebrala nekaj drugih blogov in začela pisati.

Ugotavljam namreč, kaj mi manjka. Manjka mi nova doza upanja. Se mi zdi, da ko izgubimo upanje, izgubimo del sebe. Izgubimo del tistega, kar nas drži pokonci v najtežjih trenutkih. Zato sem že popoldan delala načrt, v kaj naj upam. Kam naj usmerim misli. Kaj naj sanjam z odprtimi očmi.

Kar se službe in s tem povezanih obveznosti tiče, ni kaj sanjati. Tam je potrebno samo narediti, da bodo vidni rezultati.

Tudi kar se zdravja tiče, sanjanje odpade, treba je aktivno pristopiti k odpravljanju težav.

Kaj torej sploh sanjati?

Ostane še ljubezensko področje. A tam sem presanjala že toliko sanj. Z odprtimi in zaprtimi očmi. Pa ni nekih razultatov.

Torej je mogoče bolj primerno vprašanje, kako sanjati. Ali pa, kakšne sanje imeti.

Pa tukaj niso samo sanje. So še naša občutja. Naše vedenje in nenazadnje tudi naše značilnosti.

Biti pozitiven, vesel. Nasmejan, zadovoljen. Umirjen, a hkrati energičen. Miren, a hkrati divji. Zanesljiv, pa hkrati spontan. …biti torej nek človeški multipraktik, ki ima neskončno mero razumevanja, potrpljenja in sočutja za vse in vsakogar.

To je z ene strani.

Vprašanje pa je, kaj potem dobimo z druge strani. In koliko drugi te naše multipraktične značilnosti izkoriščajo v svoj prid.

Nekje sem prebrala, da je to njihov problem. Da je za nas važen le naš razvoj. Ampak spet, do kje naj jim dovolimo.

Še bolj pa, kaj sebi dovolimo. Zaradi česar se smejimo in kaj oblivamo s solzami?

Kaj pa mašila? To so tista, ki si jih ljudje tlačimo v misli, da preživimo razočaranja.

Se jih sploh zavedamo? Ali z njimi naše misli polnimo nezavedno?

In najpomembnejše vprašanje, ki mi sredi današnje noči razjeda misli, kje najti novo upanje.

S čim si ponovno napolniti misli, da bom začutila, kako mi navdušenje poganja kri po žilah?

  • Share/Bookmark

Kategorija: insomnia, življenje Tagi:


 

September 2009
P T S Č P S N
« Avg   Okt »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats