Arhiv dne 22.09.2009

Belo(črn) papir

Dodaj komentar 22.09.2009 Plujem

Objokujem vsebino črnih črk na belem papirju. Besede mi odzvanjajo v ušesih in vsak stavek posebej zareže v dušo. Dobila sem nove opise težav. Nočem jih. Slišijo se nerealno. Nemoje. Od nekje drugje.

Ko sem imela navidezni občutek, da sem na poti gor, sem bila pravzaprav na poti dol. Čemu naj torej sploh verjamem? Kaj in koga naj sploh poslušam?

Naj poskušam še nove variante? Ali naj vztrajam pri klasični medicini, ki gleda prazno in rutinsko. Ne vidijo bistva. Ampak, kdo ga pa?

So obrazki posedica tega?

Ali se mi morda le meša?

Že zjutraj se je začelo posebno. Tako nemirno se že dolgo nisem počutila. Kričala bi, tako dolgo bi kričala, da bi šli vsi stran in me pustili pri miru. Tistega, ki bi pa počakal in me poslušal, tistega bi pa obdržala. Ampak takega (še) ni. :(

Danes so šli. Nihče ni videl bistva. No, razen en prijatelj, sodelavec. Sem mu povedala: te opozarjam, sem tečna, pa je rekel: “Pa? Te bo že minilo.” :)

Pa tuhtam malo in res me je minilo. A vseeno. Nihče še ni videl bistva.

Nihče me ne vidi noter. Razmišljam, da morda nikomur ni zares mar, kaj je noter. Nihče ne vidi, da je jeza pravzaprav jok. Da je jok pravzaprav klic. In da pravzaprav želim samo, da me nekdo objame in iskreno, samoiniciativno reče, da sem fajn.

Spet so me zjutraj znervirali preozki rokavi. Oh, kako so me znervirali. Ko sem se premikala po stopnicah v pisarno, bi lahko kričala, kričala, kričala. Skozi to bi jokala, jokala, jokala. Ker mi kar ne rata. Ker sem kar še tukaj. In ker me vse tako gane in močno gane.

In potem, ko sem spet potovala v tisti kraj. Bi lahko pretepala počasne šoferje in tiste, ki se kar niso spravili vstran. Pa sem razmišljala. Kakšna ironija. Ljudem “solim” pamet, sama pa se ne zmorem umiriti. Nato sem začela prepevati. Pa me ni pomirilo. Nato sem začela voziti  prehitro, jej, kako prehitro, pa je začelo biti malo boljše. Še posebej, ko sva z enim vozila “skupaj”. Prijetno. Tisto me je umirilo. Moj avto pa ni bil preveč navdušen, je komaj “vžgal”, ko sem se vmes ustavla. Naj dodam, da mi je crknila sprednja luč. Neverjetno, kako negativne misli hitro delujejo. Ravno 2 dni nazaj sem tuhtala, da je enmu luč crknila in da upam, da  ne bo še meni. No, in je. In da, priznam, čeprav me je sram, nisem je mogla zamenjati. Tisti presneti zatič se ni hotu snet. In potem sem se že smejala. Toliko stvari je šlo narobe. Še posebej v pisarni. Vse mi je letelo z rok, pošto so zavrnili, računalnik je zablokiral in še bi naštevala.

Fju. Kako moja energija vpliva na elektroniko. Tudi telefon je začel nagajat. :(

No. Kljub vsemu sem na cilj prispela srečno. Oddelala svoje in šla domov. Med potjo pa sem izvedela.

Izvedela vsebino igre črnih črk na belem zdravniškem papirju. In stavki sporočajo nekaj, kar naj bi ne bilo možno in je sum na neko drugo, človeško napako.

A vseeno. Ti zapisi napovedujejo precej opravkov s “ta belimi”. Jaz pa sem jih že sita. Se mi zdi, da ne zmorem več. In ves čas se sprašujem, zakaj moram vse to dat čez? Kaj sem takega naredila, da plačujem? Za koliko generacij nazaj?

Kaj rabim, da bo bolje?

Katere lekcije moram še osvojiti?

Kaj moram se doseči, da bom lahk mirno zaživela? Želim si, da nekaj raste v meni. Želim si okusiti užitke ob dnevnem opazovanju rastočega trebuha in želim si okusiti užitke, ko iz ljubezni ustvariš novo življenje.

A me sedaj panika? Misli mi divje letijo, nato se ustavijo in so popolnoma prazne. Lahko bi se zazrla v steno in bila pri miru.

Verjetno bom morala poklicati še eno upanje. Samo tokokrog mi morajo vzpostaviti. Samo to mi morajo narediti. Potem se bo vse postavilo na pravi konec in vse bo zacvetelo.

Sem se danes opazovala v ogledalu. Spet se spreminjam. Nazaj tja, kjer sem bila. Očke, ob straneh poveše kot žalosten puppy, sij, ki je včasih žarel, je le še v sledeh. Ni ga več.

Ustnice, nekoč polne in mehke, so se skrile in stisnile.

Koža pa…vsa gladka, kot je bila, izgublja svoj čar in postaja hrapava.

Nekaj ni v redu.

In danes mi že zmanjkuje energije in volje, da prespim tisti belo(črn) papir in da se zjutraj zbudim polna novih idej in volje.

Samo žalostna sem.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo, življenje


 

September 2009
P T S Č P S N
« Avg   Okt »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats