Čveka se mi

19.09.2009

Po precej delovnem dnevu se mi je zaluštalo klepetanja. Ponovno sem namreč zahrepenela po metuljčkih v želodcu in po ušesih, ki slišijo rasti celo travo. Ah. Da. Zaljubljenost. Tako dolgo je že tega, kar sem korakala kakšen centimeter na tlemi in si požvižgavala skladbe zaljubljenih. Takrat se mi je vse zdelo dosegljivo in tudi moje telo je cvetelo in sijalo. Zdravje je bilo na višku. In ko sem prej oblekla majico, ki se mi po dolgih letih ponovno oprijemlje nadlahti, bi se lahko razjokala. Kako zelo so se časi spremenili. V trenutku sem zahrepenela po tistem “nad”stanju. Pa niti ni povezano s kom – roko na srce, ne bi ga več želela – vendar z občutki, ki takrat uravnavajo bistvo.

Ampak očitno se staram. Ali bolje, odraščam. Še bolje, zorim. :)

Po tistem namreč nisem več slišala trave rast. Začele so se dogajati drugačne stvari. Ko sem spoznala njega, ni bilo metuljčkov, niti trav’ce. Bil pa je (in še vedno je) nek občutek, ki me vleče. Močno vleče k njemu. Ko pomislim sproščeno, spontano, mi je jasno, da se bova ponovno srečala in začela viti zgodbo prave ljubezni. Ko pa začne delovati razum, je popolnoma jasno, da si v glavi delam utvare, ki ne zdržijo realnega stanja.

In že nekaj dni sem spet v precepu. Seveda predvsem za to, ker sem poskušala začeti novo nekje drugje, istočasno (naj poudarim, da je to seveda prvič v moji službeni karieri) pa moram dvakrat v enem tednu v njegov kraj (Ooh, how convenient :S). V trenutku, ko sem se bližala kraju – naj dodam še to, da je precej veliko slovensko mesto, ki je napisano na mnogih, oh, premnogih, prometnih tablah – so se seveda vrnili vsi občutki. Vsi spomini so oživeli in zdelo se mi je, kot da ne bi pretelo že skoraj 1leto, kar sem nazadnje bila tam.

Neverjetno, kako se mi v povezavi z njim zdi čas zanemarljiv. Ure se mi zdijo sekunde in meseci kot dnevi. Vse je obrnjeno okoli. Pa če začnem pisati pluse in minuse, mi je jasno, da ni vse idealno. Ampak naprej – idealov itak ni. Kaj torej je na tem? Kaj me še drži tam?

Seveda je to lahko le moj varni namišljeni pristan, ki mi omogoča idealiziranje situacije in navsezadnje tudi njega.

Pa sem bila že na dobri poti. Misli sem očistila. Nisem jih več polnila s slikami želja, temveč sem dneve preživljala v spoznavanju sebe, svojega telesa in se ukvarjala predvsem s tem, kako se bom pozdravila.

In to je bila prava pot. Tudi obrazki so tako govorili.

Sedaj so se umaknili in čakajo, da spet izstopim iz tega kroga večnosti.

Potrpljenje je pomembno. To je vrlina.

In zdej, v soboto zvečer, ko sem zaradi začetka prehlada doma, se mi divje čveka.

Rada bi razpravljala o življenju.

O ljudeh.

O sreči.

O veselju.

In o ljubezni.

  • Share/Bookmark

V kategoriji življenje

 

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

September 2009
P T S Č P S N
« Avg   Okt »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats