Spet sem ga izgubila

17.09.2009

Svoj notranji mir namreč. Spet mi preko misli potuje tisoč misli, še več želja in še desetkrat več občutkov. Vse se pretaka in na trenutke se mi zdi, da sem spet tam, kjer bi sedela na miru in brezizrazno strmela v steno. Pred očmi na trenutke skačejo meglene podobe, ali pa so objete v tisočere igre črnih črt. Vse to pa spremljajo boleče jamice in veke.

To je znak. Jasen znak pregorelosti in preutrujenosti. Prevelikega shranjevanja vsega, kar se dogaja.

Ampak. Kaj se sploh dogaja? V glavi skladam urnike vseh obveznosti, ki jih imam. Preštevam dneve, kako mi bo vse zneslo in iščem variante, kako z enim zamahom zadeti več kot 4 muhe hkrati. Pa še sprememba ambienta. Uf. To mi tokrat dela težave. Bi pričakovala, da mi bo lažje. Na nek način je, vendar hkrati je tudi težje. Vse je drugače. In tokrat rabim rutino se mi zdi.

Rabim nekaj, kar bo stalnica. Dala sem si čas do torka, da vse uredim. Da se umirim. Spet najdem svoj notranji mir. To bo balzam za mojo dušo. Ampak trenutno je situacija takšna, da nikjer ne morem biti sama več kot 1 dan. In ravno sedaj rabim mir. Ponovno mi ni do nekih pogostih druženj. Je pa zanimivo, da so se ohranile misli na perverzije. In koliko jih je. Nekaj tudi še neuresničenih. Te čakajo na pravega.

Morda pa je tudi razlog v vratih. Sedaj so steklena. Preko vikenda dobim nova. Zaprta. Se že veselim.

Danes grem v šoping. Da kupim nekaj stvari. Da si začnem urejati. Da si pospravim. In da si spet spravim vse v red.

Da. Res je nekaj narobe. Tudi tipkam napačno. Morda pa je za vse kriv le zob, ki ni več zob, temveč le še luknja.

Sem brala, da ti zobki vplivajo na celo telo. In občutek imam tak. Da se je zdej, ko je tam le še luknja, neki spremenilo. Kako in kaj, tega še ne vem. Hm.

Prenehala sem brati. In prav čutim, kako drsim nazaj v stare vkalupljene tirnice življenja.

Tudi obrazkov ni več. Samo še občasno. A niso več nasmejani.

To je znak, da grem nekam v napačno smer.

Seveda so tukaj še misli. Misli o njemu. Ki najverjetneje ni več on, temveč idealizirana podoba osebe, ki sem jo narisala v glavi.

Preveč razmišljam. Pa premalo berem in premalo pišem. To mi manjka. Pozabljam spet na sebe. Ponovno sem dala prednost drugim rečem. To ni prav.

Pa sem bila že na dobri poti. A nisem zdržala preizkušenj. Da. Saj vem. Bilo je veliko motenj. Zato sem si sedaj dala čas do torka, da stvari nazaj vzpostavim. To je pomembno. To je pot do zdravja. Pa tudi obveznosti takrat izgledajo manjše.

Spet se moram vrniti na začetek in razmišljati o sebi.

Oviti se moram v pozitivne misli. No, pa tudi dišave. To me rajca.

Jasno je, da recepte poznam. Pa tut sestavine že imam. Le še kuhat morm začet.

  • Share/Bookmark

V kategoriji tisto moje novo

 

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

September 2009
P T S Č P S N
« Avg   Okt »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats