Ko nam duša prede…

Nepotreben strah

2.09.2009

Danes sem prejela pismo od prijatelja, ki me je naučil najpomembnejšo lekcijo. Takrat je sicer nisem razumela, danes pa jo vidim popolnoma jasno. Naučil me je, kaj me ohranja zdravo. Kaj me ohranja srečno. In sploh, kaj je tisto, kar v meni naredi mir in občutek sproščenosti.

Takrat, to je že dolgo nazaj, nisem o tem razmišljala. Sedaj, ko se je ukalupil in senzorje naravnal le na pričakovane stvari, ljudi, dogodke, pa sem dojela bistvo. Prav hudo mi je bilo, ko sem brala njegove besede, ki jih je risal njegov strah pred prepovedanim. A moji nameni niso bili taki. Le napačno je razumel. (P)ostal je nekje drugje, na drugi dimenziji.

A ko ga včasih slišim, se mi zdi, da si tako divje želi nazaj v tiste napol gverilske občutke. V tiste trenutke, ko se je smelo pozabiti na skrbi in utesnjeno življenje. Sedaj hodi v korak z obveznostmi in pričakovanim vedenjem. Škoda ga je. Škoda, ker njegova duša ne prede.

A strah je bil odveč. Popolnoma nepotreben. Čeprav. Razumem. Razumem, zakaj je bilo tako. In zakaj še vedno je.

Vso srečo mu želim. Pa da bi si vsaj za en trenutek dovolil biti tak, kot je. To je topel, lep, vesel, nasmejan, a hkrati vroče strasten in divji.

Carpe Diem.

V kategoriji tisto moje novo Tagi: dnevnice