Ko se vse nabere

1.09.2009

Spet se mi je nabralo. Pa kar ne vem kaj. Zdi se mi, da vsako sekundo odštevam. Ampak tudi to me obremenjuje. Še vedno. In k sreči se stvari obračajo tako, kot se. Za to sem hvaležna tistim, ki so to planirali.

Zdi se mi, da so se vse celice dodatno napojile in da tudi skoraj vsakodnevno udejstvovanje nič ne pripomore, pravzaprav so stvari še slabše. Tisti tanki izrastki na glavi postajajo še tanjši, koža vse bolj boleča in tudi nohtki ne zaostajajo. Kar ne najdem ravnovesja.

Spet bom zamenjala prehrano se mi zdi. Zadnja varianta očitno ni bila uspešna. Razmišljam, da namerno omejevanje beljakovin škodi. Potrebno bo najti neko pravo ravnovesje in se držati sistema.

A na trenutke več ne vem, kaj narediti. Spet sem tam, ko bi se skrila pod mizo in si lizala rane.

Preveč razmišljam o tem, vsaj tako se mi zdi. Stvarem se je potrebno prepustiti in uživati v trenutkih, ki nam jih življenje daje. Sprejeti in biti hvaležen.

in vse to počnem. A kar…kar ne zmorem sestaviti razbitin v celoto.

Sedaj se učim. Intenzivno učim. Učim prepoznavati vzroke in učim, kako te vzroke odpraviti. Prepričana sem, da mi bo uspelo. Le voljo je potrebno imeti. In dovolj samodiscipline. Pa ne za fizično udejstvovanje, temveč za uživanje zadostne količine tekočine. Pa sprejemanje samega sebe. Razmišljanje o lepih rečeh. Veselje. Smeh. Dobra volja in sproščenost.

Pa še. Dvakrat v tem mesecu grem tja. Tja, kamor ni mi za it, ker zbuja preveč spominov. A delo kliče. In treba je narediti. Morda me to še dodatno obremenjuje. Spet razmišljam o oljih. Takrat sem se počutila bolje, vendar sedaj čutim posledice. Nobeni divji preskoki niso priporočljivi. Pri teh rečeh je potrebna previdnost. Še pomembneje je, da se najprej naučimo sebe sprejeti take, kot smo. Da se cenimo in se vzpodbujamo, da vztrajno hodimo po poti do zastavljenega cilja. Če vse to upoštevamo, cilj mora biti dosežen. V pomoč so lahko še slike, ki jih v glavi ustvarjamo zaprih oči. Da se vidimo tako, kot bi želeli biti. Preprosto je najbolje, da v vesolje oddamo željo in pustimo življenju, da nam jo uresniči. Pri tem pa seveda sprotne dogodke prepoznavamo kot pomembne lekcije, ki se jih moramo naučiti, da lahko stopimo na naslednjo stopničko.

Stopnička za stopničko in cilj bo nekega dne dosežen.

Upam, da tudi moj.

  • Share/Bookmark

V kategoriji tisto moje novo Tagi: ,

 

Komentiraj

potrebno

potrebno ne bo objavljen

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

Dovoljeni so naslednji HTML ukazi:
<a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Trackback na to objavo  |  Prijavi se na RSS komentarjev


 

September 2009
P T S Č P S N
« Avg   Okt »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats