Arhiv dne 1.09.2009

Pomembne stvari

Dodaj komentar 1.09.2009 Plujem

Vsakodnevno ugotavljam pomembne reči. Danes sem dojela del bistva. Vsaj zdi se mi tako.

Pred kakšnih tednom ali malo več sem žarela. Predprejšnjo soboto sem bila polna energije. Vesela, nasmejana, zadovoljna, srečna. Počutila sem se lepo in prav vesela sem bila, da sem taka, kot sem. Potem je prišel ponedeljek. Z njim težave, ki so se mene sicer dotikale postransko, a so me močno “označile”. Začela sem ugašati. In ko sem povedala tudi za telovadbo, sem začela ugašati še dodatno. Prejle sem brala Karmično diagnostiko. Sem šele na 50 strani, a sem prebrala že toliko pomembnih reči.

Ravnokar sem prebrala bistvo, vsaj zdi se mi tako. Po tem je bil občutek tako močan, da sem se morala uleči na tla (večkrat na dan se uležem na trda tla, da umirim svojo energijo). Počutila sem se tako težko, tako zelo težko, kot še nikoli. Ponovno me boli, zato je bil občutek tako močan. In takrat sem dojela. Dojela, kako škoduje slaba volja, slabe misli, slaba energija. In kako se to manifestira na druge ljudi.

Pa tudi kako se lahko odraža delo na enem delu na vseh drugih področjih človeka. Ogorevc piše, se z zdravljenjem simptomov spremeni tudi usoda. Zdraviti je potrebno vzroke. In koliko škode lahko naredijo ljudje, ki želijo pomagati, a ne znajo uravnavati svoje energije.

Ko sem to prebrala, se mi je pred očmi kar odvrtelo življenje za zadnjih nekaj let. Grozljivo je, kako vse dobiva smisel. In še bolj grozljivo je, ko veš, da se o tem ne moreš pogovoriti.

Ko bom imela tiste svoje stene, bom naredila noter posebno okolje. Tisto bo moj kotiček. Topel bo, a hkrati prijetno hladen.

Ko pišem te besede, z vsako črko dobivam “težji” občutek. Kot bi me nekaj vleklo dol. Zdi se mi, kot da bi mi na ramenih sedelo tisoč ton. Z različnimi načini to poskušam odpraviti. Z mahanjem z rokami, stresanjem rok, ležanjem, hojo – pa je še vedno tukaj. Ni slab občutek. Tak. Topel, a težek. Kot bi se mi vse mišice napele, tudi v vratu. Prsti postajajo okorni.

Nekaj je v tem. Pomembno je.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo Tagi: ,

Danes je pač tak dan

Dodaj komentar 1.09.2009 Plujem

Že spet razmišljam o mizi. Pravzaprav o prostoru pod njo. Kot muca, ki se skrije, bi tam ležala, zvita v klopčič, zaprtih oči in se delala, da nič okoli mene ne obstaja. Vsake toliko, bi se previdno premaknila, brez povzročanja pretiranih šumov. Ne bi namreč želela, da me odkrijejo. Bila bi tam skrita. Uživala bi v tišini in miru. Dovolila bi si, da se popolnoma sprostim. Uf. Da. Bilo bi pomirjajoče.

Sprašujem se, kaj je znova povzročilo ta občutek. Kaj me je znova pognalo v beg pred sabo, pred okolico, pred vsem. To, da ponovno bežim, vsekakor ni v prid mojemu razvoju. To vsekakor ne pomeni, da stopam na poti do cilja, ki ga želim doseči. Ampak – vprašanje. Kaj sploh želim doseči? Kam sploh želim priti?

Službeno. To je urejeno. Začrtano. Neobremenjujoče. No, razen občasnih stresnih trenutkov. Ampak to je zato, da je delo raznoliko. :)

Privat. Hja. To je bolj zapleteno. Trenutno sem spet v enem mehurčku. Skrita. Obdana z večimi lupinami, tako da ne more počiti. Niti se ni mogoče prebiti skozi. Postavila sem si cilj osebne rasti. Berem, razmišljam, načrtujem fizične aktivnosti, hkrati pa želim živeti za trenutek, brez misli na prihodnost, kje bom, s kom bom ipd. Še pred kratkim sem ga čutila. Sedaj ga več ne. Sploh se ne spomnim. Že kar nekaj dni. In ko se v tem mesecu dvakrat vračam tja, si želim, da ga ne srečam. Ker še nisem pripravljena. Ker spet želim svoje podmizje.

Ponovno se počutim kot muca maca, ki bi ležala sama in si z jezičkom celila rane. Ampak tokrat je drugače. Teh ran niti ne morem identificirat. Ker jih ni. Vsaj novih ne. So pa očitno neke stare, ki hodijo z mano.In spet jih je nekaj izzvalo. Ampak malo se mi sveti, kaj bi to lahko bilo.

Če je to, bo bolje čez 14 dni. Takrat bom imela svoje 4 stene ali pa še kakšno več. Pa svojo mizo, kjer bom lahko lizala rane.

Morda pa jih bom takrat že polizala kje drugje. Danes je tak dan. So tudi tisti dnevi, ki bi se morali, pa se še niso niti začeli.

Ah. Danes je pač tak dan.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo Tagi: ,

Ko se vse nabere

Dodaj komentar 1.09.2009 Plujem

Spet se mi je nabralo. Pa kar ne vem kaj. Zdi se mi, da vsako sekundo odštevam. Ampak tudi to me obremenjuje. Še vedno. In k sreči se stvari obračajo tako, kot se. Za to sem hvaležna tistim, ki so to planirali.

Zdi se mi, da so se vse celice dodatno napojile in da tudi skoraj vsakodnevno udejstvovanje nič ne pripomore, pravzaprav so stvari še slabše. Tisti tanki izrastki na glavi postajajo še tanjši, koža vse bolj boleča in tudi nohtki ne zaostajajo. Kar ne najdem ravnovesja.

Spet bom zamenjala prehrano se mi zdi. Zadnja varianta očitno ni bila uspešna. Razmišljam, da namerno omejevanje beljakovin škodi. Potrebno bo najti neko pravo ravnovesje in se držati sistema.

A na trenutke več ne vem, kaj narediti. Spet sem tam, ko bi se skrila pod mizo in si lizala rane.

Preveč razmišljam o tem, vsaj tako se mi zdi. Stvarem se je potrebno prepustiti in uživati v trenutkih, ki nam jih življenje daje. Sprejeti in biti hvaležen.

in vse to počnem. A kar…kar ne zmorem sestaviti razbitin v celoto.

Sedaj se učim. Intenzivno učim. Učim prepoznavati vzroke in učim, kako te vzroke odpraviti. Prepričana sem, da mi bo uspelo. Le voljo je potrebno imeti. In dovolj samodiscipline. Pa ne za fizično udejstvovanje, temveč za uživanje zadostne količine tekočine. Pa sprejemanje samega sebe. Razmišljanje o lepih rečeh. Veselje. Smeh. Dobra volja in sproščenost.

Pa še. Dvakrat v tem mesecu grem tja. Tja, kamor ni mi za it, ker zbuja preveč spominov. A delo kliče. In treba je narediti. Morda me to še dodatno obremenjuje. Spet razmišljam o oljih. Takrat sem se počutila bolje, vendar sedaj čutim posledice. Nobeni divji preskoki niso priporočljivi. Pri teh rečeh je potrebna previdnost. Še pomembneje je, da se najprej naučimo sebe sprejeti take, kot smo. Da se cenimo in se vzpodbujamo, da vztrajno hodimo po poti do zastavljenega cilja. Če vse to upoštevamo, cilj mora biti dosežen. V pomoč so lahko še slike, ki jih v glavi ustvarjamo zaprih oči. Da se vidimo tako, kot bi želeli biti. Preprosto je najbolje, da v vesolje oddamo željo in pustimo življenju, da nam jo uresniči. Pri tem pa seveda sprotne dogodke prepoznavamo kot pomembne lekcije, ki se jih moramo naučiti, da lahko stopimo na naslednjo stopničko.

Stopnička za stopničko in cilj bo nekega dne dosežen.

Upam, da tudi moj.

  • Share/Bookmark

Kategorija: tisto moje novo Tagi: ,


 

September 2009
P T S Č P S N
« Avg   Okt »
 123456
78910111213
14151617181920
21222324252627
282930  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats