Boj z mlini na veter

Dodaj komentar 11.02.2016 01:42 Plujem

Zdi se mi, da se bojujem z mlini na veter. Z lastnimi mlini na veter! Bolj rinem naprej, bolj stojim na mestu. Učim se raznih tehnik in iščem izhod iz tega na videz brezizhodnega položaja. Zdi se mi, da se gibljem v krogu, ki je pravzaprav spirala v neraziskana mesta. A v resnici stojim pri miru. In čakam! Na vseh področjih. Vedno z mislimi odmikam dejanja v prihodnost in si naslednje korake pogojujem z idejami, kaj, kako in kdaj bi bilo najboljše začeti. In čakam na roko. Roko, ki bi me povlekla ven. Vmes se pa potapljam v svet samozgrajenih strahov in iluzij o romantičnosti sveta. Čakam na belega princa, ki me bo povlekel na konja in odpeljal naprej v svet, v življenje.

V teoriji mi je jasno, da dokler se skrivam v grmovju, me niti najbolj izurjeni princ ne more opaziti. Da se nihče niti ne bi hotel ustaviti, dokler se oklepam trnja in mazohistično opazujem, kako se s kožo naslanjam na trnje, da prebodejo mojo kožo. Vse to mi je jasno. Tudi pametovanje, kaj bi bilo dobro zame, mi gre dobro od misli. Da ne omenjam domišljijskih scenarijev, v katerih sestavljam ideje, kako se kar najhitreje premakniti z mesta. Vse to obvladam – brez izjeme. A samo v teoriji!

Dan je namreč še vedno enak dnevu. Še vedno si ne vzamem tako zelo potrebnega časa zase, da bi se vsem oklepom postavila pokonci (saj kaj več kot to, da vstanem, pravzaprav niti ne potrebujem). Se otresla ohlapnih objemk, ki jih še vedno zapletam v svoje drame. Ker imam tako vsaj en izgovor, da še vedno stojim na mestu. To je povezano s spremembami. Ali bolje s strahom pred spremembami. Paniko, ki se začne počasi prebujati, ko pomislim na nekaj neznanega. Pa seveda (!) s kontrolo nad vsem, kar obstaja, ker kjer ni kontrole, so spremembe.

In spet v teoriji mi je jasno, da je sprememba edina stalnica v svetu. Oh, kako jasno mi je to! A v sebi se še vedno oklepam lastnega stola in ga ne izpustim, čeprav je skoraj popolnoma razpadel. Držim se zadnje bilke in šele, ko je prva zdravniška diagnoza takšna, da me požene v akcijo, se malo premaknem. A spet le toliko, da z vsemi tehnikami, ki jih znam, pozdravim oboleli organ. Potem pa spet stojim! Stojim z vedenjem, da bo naslednjič »udarilo« nekje drugje. Jasno mi je, da dokler ni pretoka (kakršnegakoli), dokler je zadrževanje in zastoj, toliko časa se bodo bolezenska stanja vračala.

Pa še vedno stojim! Cepetam, se jezim. Kričim! Kričim na sebe, ker stojim. Opazujem intenzivnost jeze, ki se peni v meni. A še preden pride do vrelišča in eksplozije zaprtega piskra, naredim stvar ali dve, da se vse umiri. Mojstrica sem v tem! Ker le tako lahko še vedno stojim! Stojim na tem istem, smrdljivem, mestu in vztrajam v igrani bolečini in smiljenju sama sebi. Pred drugimi se delam heroja in navidezno pokončno sprejemam dogodke življenja, v resnici pa me znotraj najeda huda bolečina. Osamljenost! In z njo povezana globoka žalost, ki peče in žge v prsnem košu.

Sedaj sem že v tistih letih, ko mi počasi postaja jasno, da enih stvari v tem življenju ne bom izkusila. Priznam, da to ni enostavno sprejeti. Še vedno se na nekih točkah delam, da je še vse mogoče. Nisem še pripravljena v celoti sprejeti takšnega scenarija. Še posebej, ker sem leta čutila, kako odlična bi lahko bila v določenih vlogah. A sedaj, ko so leta minila, jaz pa sem se skrila v kopico vejevja, je to še manj dosegljivo.

Sprašujem se o življenju. In o pomenu bivanja tukaj. In če za nas res obstaja začrtana pot, ali si jo rišemo sami. S študijem različnih teorij sem ugotovila, da so mnenja deljena. Jaz zaenkrat (še) verjamem, da imamo grobo začrtan cilj, ki naj bi ga dosegli v tem življenju. Pot do tja pa izbiramo sami. Lahko gremo vsenaokoli, ali pa pridemo bolj ali manj direktno do tja. Izbira je naša.

Tako kot je izbira naslednjega koraka moja. In z vsakim korakom odpiram priložnosti, ki se kažejo ob izbrani poti. Druga pot, prinese druge priložnosti, a podobne izkušnje. Če pa stojim na mestu, zaustavljam ves pretok. Priložnostim za izkušnje ne dam niti možnosti. In ta pasivnost rezultira v trenutke, ko se sredi noči zbudim v paniki, da bom enkrat umrla. Ja, vem. Vsi bomo. A v trenutku, ko se tega, da me nekega dne ne bo več, zavem, me spreleti srh po telesu. Ko se predramim in spomnim vsega, kar vem, mi je v trenutku lažje. Je pa tudi to povezano s tem, kar me ohranja na istem mestu.

Strah pred spremembami. Potreba po ohranjanju kontrole. Globoka žalost, ki neguje samopomilovanje. In penjena jeza, ki skuša pognati kolesja končno naprej. Najverjetneje je rešitev ravno v tem, da neham planirati. Da si neham postavljati etape in cilje, ki naj bi jih dosegla. Da neham razmišljati, kaj, kako in kdaj bi bilo, če bi bilo. Da neham analizirati! In da že enkrat naredim ta k*****i korak in STOPIM NAPREJ V ŽIVLJENJE!

By Ирина Цебренко

  • Share/Bookmark


Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , , ,

ROAR!

4 komentarjev 28.11.2013 10:48 Plujem

Prišel je trenutek, ko sem prenehala biti vsem povprek hvaležna. Trenutek, ko sem prenehala v drugih in njihovih dejanjih videti le svoj lastni odsev. Prenehala sem uslužno sprejemati njihove odločitve, čeprav so z njimi teptali moje meje. Namesto sledenja iluzornim frazam, da je vse, kar se mi dogaja, super in fajn, ker Vesolje že ve, kaj je zame dobro ter da se iz vsake situacije nekaj naučim, sem se začela spraševati, kaj JAZ ob vsem tem ZARES občutim. In kaj me Vesolje skozi ljudi in dogodke pravzaprav želi naučiti. Tega, da ponižno sedim in prenašam nebuloze drugih, nikakor ne. Tega, da predano čakam na mestu in odprto sprejemam vse, kar pride mimo, tudi ne. Sploh pa ne tega, da grem preko sebe in počnem stvari samo zato, ker je ugodneje slediti drugim, kot se v situaciji postaviti zase in reči glasen in odločen »NE«.

Dojela sem, da me Vesolje želi naučiti pravega stika s sabo. Pravega čutenja sebe. Pa to ni plehko predajanje trenutku, ko odmaknjeno od Zemlje navidezno čutiš »vse, kar obstaja«. Niti to ni ukalupljeno sledenje prepričanjem drugih.

Po poti v sebe lahko hodimo le sami. In ta se začne s postavljanjem jasnih meja. Meja za lastni prostor. Za spoštovanje naše lastne biti. Za odnos do nas. Za stik s sabo. Slednje pa ni zaslepljeno prepoznavanje rožic v vsakem dogodku. Niti vzhičeno navdušenje ob vsaki kaplji, ki pade na zemeljsko površino. Je izražanje naših čustev. Prepoznavanje odzivov našega telesa. In s tem sledenje sebi.

V praksi to pomeni, da ljudem, ki prestopijo naše meje, nismo hvaležni, ker so nas pohodili, temveč poskrbimo za svoj prostor ter smo hvaležni SEBI, ker smo njihovo dejanje prepoznali in se postavili zase. Četudi smo ob tem JASNO in GLASNO pokazali zobe. Do tega imamo namreč vso pravico! Ker zase sami odločamo. In tudi odgovorni smo zase. Vse drugo je le pesek v oči, ker nas je strah soočenja s sabo. Če pogledamo globoko vase, lahko pod tonami »hvaležnostivsepovprek« opazimo vulkan, ki čaka, da bo v nekem trenutku izbruhnil. Prestopljene meje namreč občutimo. Tudi fizično.

Zato lahko kar lepo pospravimo vse vloge žrtve, ki jih tako pogosto igramo. Še posebej, kadar ne gre kaj po naši »volji«. Prevzemimo odgovornost na svoja ramena in se soočimo s tem, kar občutimo. Pokažimo se pred sabo v vsej svoji moči, ki jo premoremo. Ker naša moč je neizmerna. Le dostikrat je ne prepoznamo, ker se skozi maske iluzij vidimo v drugačnih barvah, kot v resnici smo.

Z jasnim postavljanjem meja in s tem, da v nekem trenutku rečemo: »ROAR, tega se več ne grem«, krepimo tudi sebe v sebi. To, da smo hvaležni, je že prav, ampak vse ima svojo mejo. In mi sami postavljamo svoje. S tem gradimo svoje spoštovanje. S tem delamo korake naprej. V življenje. Vase. Zase.

  • Share/Bookmark


Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Na pečini

Dodaj komentar 7.01.2013 02:34 Plujem

Stojim na vrhu pečine.

Pred mano je čudovita pokrajina.

V daljavi vidim modro morje, rumeno cvetoče travnike, zelene gozdove.

Nebo je jasno, sončno.

Ptice pojejo, slišijo se valovi, ki vztrajno objemajo pečino.

Zdi se, kot da je vse tam samo zame.

Da vse čaka, da poletim.

Pogledam okrog sebe in s pogledom iščem nekoga, ki bi mi zagotovil, da bo vse v redu. Nekoga, ki mi bo rekel, da je to prava pot.

Nekoga, ki mi bo rekel, da sem varna.

Nekoga, ki mi bo morda celo podal roko in rekel, dajva, skupaj skočiva.

A ni nikogar.

Sama sem.

Sama, sredi čudovite narave. Bosih nog stopim korak nazaj in za hip zaprem oči.

Po glavi mi divja tisoč misli in večina se jih zliva v reko strahu in izgovorov, zakaj bi bila pot po gozdu navzdol boljša.

Srce mi nabija, po žilah se mi pretaka adrenalin.

Vse je pripravljeno, se mi zdi.

Samo jaz sem še vedno tukaj. Na istem mestu.

Varna, nekaj korakov stran pred poletom v neznano.

Usedem se na tla in se vprašam, zakaj nekaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem sploh šla na to pot. A ni bilo doma, v varnem objemu doma bolj prijetno, toplo, sploh pod mehko dek’co. Ko si tako znova ustvarjam lastno dramo in se že skoraj odločim, da bom pač šla nazaj in priznala, da tega ne zmorem, zaslišim neke glasove. Pogledam naokoli in vidim dve ptici, kako sedita na robu pečine, me gledata in se pogovarjata.

POGOVARJATA! In jaz ju razumem????

Prva pravi drugi: Kdaj se bo premaknila naprej? Spet se je ujela v lastne iluzije.

Druga odgovori: Bo, bo, saj je tudi do sem prišla.

Pa prva odgovori: Ah, ja, samo sedaj si spet neko dramo ustvarja. Ko bi si samo dovolila spregledati, kako je vse pravzaprav enostavno.

Druga doda: Morda rabi samo malo naše spodbude.

Obrnem se okoli in globoko diham. Za hip kar ne morem dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Če bi imela štumfe, bi me v tistem trenutku sigurno sezulo. Z dlanmi se oprimem skale, nanjo prislonim čelo in si govorim: Vse je v redu, vse je redu…ne meša se ti, vse je v redu…

Ko v paniki iščem razumske razlage, zaslišim tretji glas: Res je vse v redu. Varna si.

V hipu planem navzgor in gledam naokoli. Tisti dve ptici sta še vedno tam, vendar ne govorita.

Kdo je to rekel, vprašam. Razprtih oči gledam naokoli in čakam.

Jaz, skala, znova zaslišim glas.

Skala? SKALA??? Skale govorite?, vprašam presenečeno.

Seveda, se zasmeje skala. Tudi ptici se smejeta.

Vse na Zemlji govori. Vsako drevo ima svojo zgodbo, vsak list poje svojo pesem. Vsaka reka šumi posebno melodijo in vsak potok žubori nova doživetja. Tudi živali govorijo, te usmerjajo. Ti sporočajo. Samo ti nisi slišala. Sedaj si tukaj, da spoznaš magičnost  zemeljskega obstoja. Blagoslov preboja ni v tem, da se vržeš s pečine in čakaš, kaj bo. Blagoslov je v tem, da se odpreš, da sprejmeš, da si dovoliš videti, da si dovoliš spregledati. Stopi na rob pečine, mi še reče skala.

Ubogam jo in stopim na rob pečine.

Poglej naokoli in mi povej, kaj vidiš, me pozove.

Začnem ji opisovati: Vidim morje, travnike, vidim skalovje, vidim tudi ptice, gozdove…

Kaj pa čutiš?

Čutim nežen vetrič, tople sončne žarke, čutim valovanje zraka…

Kaj pa slišiš?

Ko že hočem po stari navadi odgovoriti, da slišim piš vetriča, petje ptic, se spomnim, da se pravzaprav pogovarjam s skalo in da sem malo prej slišala, kako sta se dve ptici pogovarjali. Malo pomolčim, zaprem oči in zares prisluhnem, kaj slišim.

Čez čas odgovorim: Slišim polno glasov, ki se prepletajo v čudovito pesem. Slišim zrak, kako kroži. Slišim objem vetriča. Slišim žarke sonca. Vse slišim, a hkrati jih čutim. Slišim jih skozi občutja.

Mhm, pripomni skala. Prva ptica pa zadovoljno prikima in reče: Končno.

Ko se že hočem burno odzvati, kaj nekaj misli s tem, saj sem trdno delala, da sem danes tukaj, skozi celotno telo začutim poseben vetrič, pretok, nekaj, kar me objame v čisto ljubezen. Začutim hvaležnost, da sem danes tukaj in razumem, kaj »končno« pravzaprav pomeni.

Ni bilo obsojanje. Bil je samo pozdrav, veselje ob mojem prihodu domov.

Razprem roke in znova pogledam v daljavo. Zagledam čudovito prepleteno mrežo, ki v najlepših barvah ustvarja življenje na Zemlji. Ko pogledam svoje telo, vidim, kako se popolno ujema s skalo, na kateri stojim, z zrakom, ki ga diham. Dojamem, da sem del popolnosti in da sem popolna točno takšna, kot sem.

Moje dihanje postane bolj globoko, daljše. Spoznavam, da z vsakim vdihom vase sprejemam božanskost, ki objema vse celice mojega telesa. Prepoznavam, da je res vse povezano. Da nikoli nisem sama. Da smo vsi eno, vsi smo del božanskosti. Čutim popolno povezavo z Zemljo in vidim, kako se moja stopala skozi skalo zlivajo v neskončnost.

Občutim popolni mir. Popolno varnost. Prepoznam, kako je vse enostavno. Dosegljivo.

Ko stopim še korak naprej proti robu pečine, vidim, da se tudi pečina ne konča. Vse se nadaljuje. Lahko grem naravnost. Lahko po stopnicah. Lahko pa tudi poletim in se predam mehkim nedrjem popolne zemeljske mreže. Vse poti so mi odprte.

Odločitev, katero bom izbrala, pa je samo moja. <3

  • Share/Bookmark


Kategorija: dnevnice, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Feniks

Dodaj komentar 4.12.2012 01:21 Plujem

Kot Feniks sem se dvignila iz pepela lastnega pogorišča.

Stopila sem korak naprej.

Gola.

Sama.

Polna ljubezni.

Ponosna.

Zadovoljna.

Srečna.

Hvaležna.

Da sem to, kar sem.

Obrnila sem se in poslala poljub.

Objela sem vse, ki so me z blagoslovi pripeljali na mesto, kjer stojim sedaj.

*

Objela sebe, svoje telo, svojo dušo.

Od sreče.

Hvaležna, da sem stopila na to pot.

Z zaprtimi očmi sem se zavrtela in se začutila v vseh celicah telesa.

Se nasmehnila sebi in začutila, da sem zase vedno tukaj.

*

Začutila sem luč.

Svetlobo znotraj sebe.

Okoli sebe in v okolici.

Povsod.

*

Sedaj se počutim, kot bi stala nad pečino in gledala v neskončnost modrine morja.

Počutim se, da bi lahko vzletela in poletela tja, kamor me vodi srce.

Počutim se živo.

Počutim se ljubljeno.

Počutim se prepojeno z življenjem.

Počutim se, da sem.

Da samo sem.

Točno to, kar sem.

Ljubezen.

  • Share/Bookmark


Kategorija: cukrčki, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Novembrski dež

Dodaj komentar 28.11.2012 23:43 Plujem

Kot orkan je prišlo spoznanje, da je novembrski dež tisti, ki bo pral solze z mojega obraza.

Kot vihar sredi belega dne so se prikradli gromi, ki so razbesneli moje mirne obale.

Kot tornado se je vse zavrtelo okoli mene.

Bolečina, kot da bi me s tisoč noži bodeče neže mesarili v sredini telesa.

Za hip sem zastala z dihom.

Nato sem si  priznala.

Novembrski dež je tisti, ki bo pral solze z mojega obraza.

*

Za hip se mi je zazdelo, da se je svet okoli mene ustavil.

Zazdelo se mi je, da sanjam.

Da to ni res.

Pogledam.

Se obrnem.

In si priznam.

Res je.

*

Novembrski dež je tisti, ki z mojega obraza pere solze.

Izpira mi solze bolečine, ki se je kot čebula začela lupiti od znotraj navzven.

Izpira želje, ki so znova izpuhtele v pozabo.

*

Zakričim na ves glas:

ZAKAJ?

Zakaj?

Ne, ne, ne, ne.

V pritajeni paniki, ki se s pospešenim pulzom, potenjem in plitkim dihanjem širi skozi moje telo, sedim na postelji in jočem.

*

Jočem in kričim.

Občutek rezanja se povečuje.

Zdi se mi, kot da se razblinjam v nič.

*

Z roko si grem skozi lase in se pobožam po obrazu.

Zaprem oči in globoko vdihnem.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega obraza pere solze.

*

V ritmih divje kitare se razprtih rok zavrtim po parketu, pogledam navzgor in znova zakričim:

ZAKAJ?

KAJ ŠE?

KAJ ŠE?

*

Ni odgovora.

Zmedene misli begajo iz leve na desno ter iz desne na levo ter se prepletajo v bolečino izgube. V bolečino praznine. V bolečino obupa.

Poskusim se ubraniti, a zaboli še močneje. Spijem požirek vode in zadiham.

Postavim se pred oltar in znova vprašam: ZAKAJ? KAJ ŠE?

*

Še vedno ni odgovora.

Samo tišina. Čista tišina. Praznina in nekje v ozadju prestrašene misli, ki se jim je podrl most.

Zaprtih oči se zavrtim in dovolim, da je novembrski dež tisti, ki z mojega obraza pere solze.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere bolečino.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere krč.

Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere strah.

*

STRAH.

Da.

Strah me je.

V paniki bi vse pobrisala, v paniki bi si obula najhitrejše tekaške copate ter odvihrala.

Zbežala bi.

Se pognala v beg.

*

Ko že začnem obuvati copate, se zavem, da mi pravzaprav ni nič jasno.

Ne razumem.

Tokrat res ne razumem, zakaj.

ZAKAJ?

*

V ritmih divje kitare nagnem glavo nazaj, zaprem oči in ko že hočem v nov krog dramatiziranja, me prešine.

KAJ PA, ČE JE TO BLAGOSLOV?

*

Kaj pa če je to pritisk na tisti gumb, ki je nekje še skrit in čaka, da bo nekega dne pritisnjen?

Kaj pa če novembrski dež z mene pere blato, da bo zasijalo zlato?

*

Kaj pa če je to še zadnja preizkušnja?

Kaj pa če je to zdravljenje?

*

Zaprtih oči pogledam vase in vidim žalostno punčko, ki v kotu skriva svoje solze.

Takrat mi postane jasno.

TO SO STARI VZORCI.

To je tisto, kar je bilo še nekje. Nekje globoko. Čeprav sem mislila, da tega več ni.

In on mi je dal pravzaprav darilo.

Darilo, da sem to prepoznala na današnji dan.

Da lahko to spustim.

Da prepoznam, da je to samo proces.

Da je to samo drama, ki jo je ustvaril moj ego, ki uživa v vseh travmatičnih veselicah.

Da je to samo še ena iluzija, ki so jo ustvarile barve mojih bivših izkušenj.

Da je to samo še del, ki ga je treba samo prepoznati in spustiti, da steče v pozabo.

Da mu odvzamem moč.

Da se nastavim novembrskem dežju, da z mene spere vse, česar več ne potrebujem.

Da grem lahko naprej očiščena.

Svetlejša.

Močnejša.

*

V sebi pokončna.

Zadovoljna.

Vesela.

Srečna.

In ljubljena.

*

Da se osvobodim nitk, ki me zadržujejo.

Da za seboj pustim obleko preteklosti, ki poskuša krojiti tudi obleke sedanjosti.

Da stopim naprej očiščena.

Da stopim naprej oprana z novembrskim dežjem.

*

by Plujem

Hvala.

  • Share/Bookmark


Kategorija: tisto moje novo, viharji, življenje Tagi: , ,

Sanjam.

Dodaj komentar 20.11.2012 02:28 Plujem

Nocoj si dovolim sanjati.

*

Dovolim si sanjati njega, ki me razvaja v toplem objemu.

Dovolim si občutiti njegove prste, ki nežno drsijo po moji gladki koži.

Dovolim si za hip zapreti oči in podoživeti občutek njegove bližine.

*

Dovolim si.

Dovolim si sanjati.

*

Dovolim si sanjati njega.

*

Njega, ki je je kot sonce sredi noči.

Njega, ki je kot zvezda na jasnem nebu.

In njega, ki je moja druga polovica.

*

Sprašujem se, ali je že v mojem življenju.

Lahko da je, a čas še ni pravi.

Lahko da ni in da šele prihaja.

*

Nocoj čutim njegovo bližino.

Kot da je tukaj z mano.

Čisto blizu.

V mojem objemu.

Kot da se znova dotikam njegove gladke kože.

Kot da znova uživam v njegovi bližini.

*

Njegovi bližini, ki mi je tako poznana.

Že iz prejšnih življenj, kjer sva igrala različne vloge.

Življenje je namreč igra.

*

Sprašujem se, kaj mi življenje tokrat namenja.

Kam me usmerja?

Kam vodi moj leseni čolniček?

Kam plujem?

*

Nocoj v sladke sanje.

V sanje, kjer sva v objemu zlita v eno.

*

Da.

Romantično sem razpoložena.

Koža, prepojena z esencami valovi v ritmih ljubezni.

*

Želim si ga.

*

Njega.

Želim se ga dotikati.

Želim si njegovih dotikov.

*

Znova želim začutiti neskončnost in da je v vsakem trenutku vse prav.

Želim občutiti popolni notranji mir.

Predanost.

Povezanost.

In hkrati želim samo biti.

Biti tukaj in zdaj v trenutku.

Povezana s sabo.

Z njim.

Z vsem.

*

Naj se zgodi.

Naj se prizemlji.

*

A vendar nocoj sanjam.

Sanjam njega.

Njegovo kožo.

Njegovo dišečo kožo.

Njegove opojne ustnice.

Njegove roke, ki te popeljejo v višave.

In njega.

Njega v celoti.

*

Naj že pride.

*

Želim si, da pride.

Slika by Vesna Kravcar

  • Share/Bookmark


Kategorija: cukrčki, ljubeznice, najin pristan, tisto moje novo, življenje Tagi: , , , ,

Nočna razmišljanja

Dodaj komentar 8.07.2012 03:36 Plujem

Sedim na ležalniku, zavita v oddejo in gledam zvezdnato nebo. Rahlo me zebe, a še vedno sedim in razmišljam o tebi, o najini povezavi, o najinem prijateljstvu, o tem, kar je bilo, ter o tem, kar se mi dogaja. Sprašujem se, če si morda tudi ti zunaj in opazuješ svetlo nebo in se predajaš energiji noči.

Čutim, da si se odmaknil. Na trenutke se mi zdi, kot da te ni več, nato te znova začutim tako močno in v vseh celicah, da se mi zaradi spomina večnosti v trenutku napolnijo oči s solzami.

V razumu sem sprejela, da najina povezava tokrat ni partnerska in tudi sicer vse bolj sprejemam, da sva prijatelja. A zaradi vsega, kar čutim, se v mislih kljub spuščanju vedno znova vračam k tebi.

Danes prvič glasno priznam, da po vseh mesecih dnevnih stikov pogrešam tvoj glas. Pogrešam diskusije s tabo in pogrešam trenutke, ki sva jih preživela v prijetnem klepetu, smehu. Vseeno živim. Se smejem. Sem notranje mirna. Ne občutim pomanjkanja. A vendar…mi misli uhajajo k tebi.

Si moje pomembno izkustvo, hkrati pa se kljub spuščanju, osmici, nenavezanosti, sprejemanju in razumevanju vedno znova vračam v občutenje ljubezni do tebe. Vedno znova se vračam k vprašanju, kaj zares čutim do tebe.

Tudi ko mi ego ponudi precej verjetne razlage, zakaj tebi ni do mene in zakaj ti ne bi bil pravi partner zame, se po tem, ko se umirim in grem vase, vedno znova vrnem k istemu vprašanju.

Kaj zares čutim do tebe?

Ti praviš, da mi je do tvoje energije, jaz pa, da česa podobnega še nisem doživljala, in da občutim močno privlačnost do tebe na vseh nivojih, vendar (si) tega trenutno še ne znam pojasniti.

Najmočneje te čutim, ko se zvečer uležem, umirim in sem le v čutenju. Takrat se mi zdi, da ležiš zraven mene, čeprav si trenutno daleč stran. Takrat začutim tisto večnost, ki sem jo doživela na koncertu Deve Premal. A to traja le en hip, saj mi ego že v naslednjem trenutku postreže s tvojimi besedami, s katerimi si (meni in sebi) že mnogokrat podajal razloge za najino ne-intimno povezavo.

Zavedam se, kaj je moj naslednji korak.

To je: spraviti sebe v ravnovesje. Le tako bom namreč zmogla razumeti najino močno in edinstveno povezavo ter zares sprejeti in zaživeti polno življenje.

Kakšna bo najina povezava, ne vem. Tudi ti dopuščaš različne možnosti. Navsezadnje imamo ljudje možnost izbire. In ravno to je tisto, kar čutim pri tebi – odločitev, da se umakneš.

Moja odločitev bi v tem trenutku bila drugačna. A ti praviš, da mi bo nekega dne vse jasno. Da bom takrat razumela.

Zato spuščam želje in pričakovanja ter ohranjam notranji mir. Hkrati pa si dovolim občutiti, sprejeti in spustiti vse, kar ob tem zaznam.

Tudi tisto, kar še vedno občutim do tebe.

  • Share/Bookmark


Kategorija: insomnia, tisto moje novo, življenje Tagi: , ,

Turkiz.

Dodaj komentar 21.06.2012 00:00 Plujem

Danes si bil tako lep.

Skrajšani kodri so ti razkrivali vesel obraz, ki se ti je pomladil. Tvoje oči so žarele kot svetleči turkiz na gladki porjaveli koži. Pa še turkizno si bil oblečen.  :)

Sedela sem nasproti tebe in ko si mi podaril ogrlico za zaščito, sem te poljubila na ličko. S tem sem te presenetila, se mi je za hip zazdelo. A rekel nisi nič, jaz pa tudi nisem vprašala. :)

Nato sva klepetala.

Ko si govoril, sem opazovala tebe in svoje občutke. Še vedno si mi blizu. Še vedno te čutim. A na drugačen način. Nisem imela potrebe, da bi se te dotikala. Niti nisem razmišljala, kako bi bilo, če bi bila intimna. Dovolj mi je bilo, da sva bila tam. Da sva klepetala. Da sva se gledala v oči. Da sva se začutila. Da sva samo bila.

Povedala sem ti tudi za spomin s koncerta. Nisem ga v podrobnosti opisala, ker si razumel, kaj želim povedati.

Povezava. Dogovor od prej. Zlitje.

Da.

V spominu sem videla zlitje dveh duš.

Popolnost. Ujemanje.

*

Da.

Res je bilo prijetno druženje.

Vzel si si čas zame in to spoštujem.

Hvaležna sem, da si ob meni in z mano.

*

Ti pošiljam objem.

Vir: http://www.myspace.com/chicachula07/blog/509209632

  • Share/Bookmark


Kategorija: cukrčki, ko duša prede, ljubeznice, ona-on, tisto moje novo, turkiz, življenje Tagi: , , , , , ,

Nazaj


 

December 2016
P T S Č P S N
« Feb    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
262728293031  

Kategorije

od 06.02.2010

tumblr visitor stats