Dodaj komentar 7.01.2013 02:34
Plujem
Stojim na vrhu pečine.
Pred mano je čudovita pokrajina.
V daljavi vidim modro morje, rumeno cvetoče travnike, zelene gozdove.
Nebo je jasno, sončno.
Ptice pojejo, slišijo se valovi, ki vztrajno objemajo pečino.
Zdi se, kot da je vse tam samo zame.
Da vse čaka, da poletim.
Pogledam okrog sebe in s pogledom iščem nekoga, ki bi mi zagotovil, da bo vse v redu. Nekoga, ki mi bo rekel, da je to prava pot.
Nekoga, ki mi bo rekel, da sem varna.
Nekoga, ki mi bo morda celo podal roko in rekel, dajva, skupaj skočiva.
A ni nikogar.
Sama sem.
Sama, sredi čudovite narave. Bosih nog stopim korak nazaj in za hip zaprem oči.
Po glavi mi divja tisoč misli in večina se jih zliva v reko strahu in izgovorov, zakaj bi bila pot po gozdu navzdol boljša.
Srce mi nabija, po žilah se mi pretaka adrenalin.
Vse je pripravljeno, se mi zdi.
Samo jaz sem še vedno tukaj. Na istem mestu.
Varna, nekaj korakov stran pred poletom v neznano.
Usedem se na tla in se vprašam, zakaj nekaj mi je bilo tega treba. Zakaj sem sploh šla na to pot. A ni bilo doma, v varnem objemu doma bolj prijetno, toplo, sploh pod mehko dek’co. Ko si tako znova ustvarjam lastno dramo in se že skoraj odločim, da bom pač šla nazaj in priznala, da tega ne zmorem, zaslišim neke glasove. Pogledam naokoli in vidim dve ptici, kako sedita na robu pečine, me gledata in se pogovarjata.
POGOVARJATA! In jaz ju razumem????
Prva pravi drugi: Kdaj se bo premaknila naprej? Spet se je ujela v lastne iluzije.
Druga odgovori: Bo, bo, saj je tudi do sem prišla.
Pa prva odgovori: Ah, ja, samo sedaj si spet neko dramo ustvarja. Ko bi si samo dovolila spregledati, kako je vse pravzaprav enostavno.
Druga doda: Morda rabi samo malo naše spodbude.
Obrnem se okoli in globoko diham. Za hip kar ne morem dojeti, kaj se pravzaprav dogaja. Če bi imela štumfe, bi me v tistem trenutku sigurno sezulo. Z dlanmi se oprimem skale, nanjo prislonim čelo in si govorim: Vse je v redu, vse je redu…ne meša se ti, vse je v redu…
Ko v paniki iščem razumske razlage, zaslišim tretji glas: Res je vse v redu. Varna si.
V hipu planem navzgor in gledam naokoli. Tisti dve ptici sta še vedno tam, vendar ne govorita.
Kdo je to rekel, vprašam. Razprtih oči gledam naokoli in čakam.
Jaz, skala, znova zaslišim glas.
Skala? SKALA??? Skale govorite?, vprašam presenečeno.
Seveda, se zasmeje skala. Tudi ptici se smejeta.
Vse na Zemlji govori. Vsako drevo ima svojo zgodbo, vsak list poje svojo pesem. Vsaka reka šumi posebno melodijo in vsak potok žubori nova doživetja. Tudi živali govorijo, te usmerjajo. Ti sporočajo. Samo ti nisi slišala. Sedaj si tukaj, da spoznaš magičnost zemeljskega obstoja. Blagoslov preboja ni v tem, da se vržeš s pečine in čakaš, kaj bo. Blagoslov je v tem, da se odpreš, da sprejmeš, da si dovoliš videti, da si dovoliš spregledati. Stopi na rob pečine, mi še reče skala.
Ubogam jo in stopim na rob pečine.
Poglej naokoli in mi povej, kaj vidiš, me pozove.
Začnem ji opisovati: Vidim morje, travnike, vidim skalovje, vidim tudi ptice, gozdove…
Kaj pa čutiš?
Čutim nežen vetrič, tople sončne žarke, čutim valovanje zraka…
Kaj pa slišiš?
Ko že hočem po stari navadi odgovoriti, da slišim piš vetriča, petje ptic, se spomnim, da se pravzaprav pogovarjam s skalo in da sem malo prej slišala, kako sta se dve ptici pogovarjali. Malo pomolčim, zaprem oči in zares prisluhnem, kaj slišim.
Čez čas odgovorim: Slišim polno glasov, ki se prepletajo v čudovito pesem. Slišim zrak, kako kroži. Slišim objem vetriča. Slišim žarke sonca. Vse slišim, a hkrati jih čutim. Slišim jih skozi občutja.
Mhm, pripomni skala. Prva ptica pa zadovoljno prikima in reče: Končno.
Ko se že hočem burno odzvati, kaj nekaj misli s tem, saj sem trdno delala, da sem danes tukaj, skozi celotno telo začutim poseben vetrič, pretok, nekaj, kar me objame v čisto ljubezen. Začutim hvaležnost, da sem danes tukaj in razumem, kaj »končno« pravzaprav pomeni.
Ni bilo obsojanje. Bil je samo pozdrav, veselje ob mojem prihodu domov.
Razprem roke in znova pogledam v daljavo. Zagledam čudovito prepleteno mrežo, ki v najlepših barvah ustvarja življenje na Zemlji. Ko pogledam svoje telo, vidim, kako se popolno ujema s skalo, na kateri stojim, z zrakom, ki ga diham. Dojamem, da sem del popolnosti in da sem popolna točno takšna, kot sem.
Moje dihanje postane bolj globoko, daljše. Spoznavam, da z vsakim vdihom vase sprejemam božanskost, ki objema vse celice mojega telesa. Prepoznavam, da je res vse povezano. Da nikoli nisem sama. Da smo vsi eno, vsi smo del božanskosti. Čutim popolno povezavo z Zemljo in vidim, kako se moja stopala skozi skalo zlivajo v neskončnost.
Občutim popolni mir. Popolno varnost. Prepoznam, kako je vse enostavno. Dosegljivo.
Ko stopim še korak naprej proti robu pečine, vidim, da se tudi pečina ne konča. Vse se nadaljuje. Lahko grem naravnost. Lahko po stopnicah. Lahko pa tudi poletim in se predam mehkim nedrjem popolne zemeljske mreže. Vse poti so mi odprte.
Odločitev, katero bom izbrala, pa je samo moja. <3
Kategorija:
dnevnice,
tisto moje novo,
življenje Tagi:
dnevnice,
tisto moje novo,
življenje
Dodaj komentar 4.12.2012 01:21
Plujem
Kot Feniks sem se dvignila iz pepela lastnega pogorišča.
Stopila sem korak naprej.
Gola.
Sama.
Polna ljubezni.
Ponosna.
Zadovoljna.
Srečna.
Hvaležna.
Da sem to, kar sem.
Obrnila sem se in poslala poljub.
Objela sem vse, ki so me z blagoslovi pripeljali na mesto, kjer stojim sedaj.
*
Objela sebe, svoje telo, svojo dušo.
Od sreče.
Hvaležna, da sem stopila na to pot.
Z zaprtimi očmi sem se zavrtela in se začutila v vseh celicah telesa.
Se nasmehnila sebi in začutila, da sem zase vedno tukaj.
*
Začutila sem luč.
Svetlobo znotraj sebe.
Okoli sebe in v okolici.
Povsod.
*
Sedaj se počutim, kot bi stala nad pečino in gledala v neskončnost modrine morja.
Počutim se, da bi lahko vzletela in poletela tja, kamor me vodi srce.
Počutim se živo.
Počutim se ljubljeno.
Počutim se prepojeno z življenjem.
Počutim se, da sem.
Da samo sem.
Točno to, kar sem.
Ljubezen.
Kategorija:
cukrčki,
tisto moje novo,
življenje Tagi:
cukrčki,
tisto moje novo,
življenje
Dodaj komentar 28.11.2012 23:43
Plujem
Kot orkan je prišlo spoznanje, da je novembrski dež tisti, ki bo pral solze z mojega obraza.
Kot vihar sredi belega dne so se prikradli gromi, ki so razbesneli moje mirne obale.
Kot tornado se je vse zavrtelo okoli mene.
Bolečina, kot da bi me s tisoč noži bodeče neže mesarili v sredini telesa.
Za hip sem zastala z dihom.
Nato sem si priznala.
Novembrski dež je tisti, ki bo pral solze z mojega obraza.
*
Za hip se mi je zazdelo, da se je svet okoli mene ustavil.
Zazdelo se mi je, da sanjam.
Da to ni res.
Pogledam.
Se obrnem.
In si priznam.
Res je.
*
Novembrski dež je tisti, ki z mojega obraza pere solze.
Izpira mi solze bolečine, ki se je kot čebula začela lupiti od znotraj navzven.
Izpira želje, ki so znova izpuhtele v pozabo.
*
Zakričim na ves glas:
ZAKAJ?
Zakaj?
Ne, ne, ne, ne.
V pritajeni paniki, ki se s pospešenim pulzom, potenjem in plitkim dihanjem širi skozi moje telo, sedim na postelji in jočem.
*
Jočem in kričim.
Občutek rezanja se povečuje.
Zdi se mi, kot da se razblinjam v nič.
*
Z roko si grem skozi lase in se pobožam po obrazu.
Zaprem oči in globoko vdihnem.
Novembrski dež je tisti, ki z mojega obraza pere solze.
*
V ritmih divje kitare se razprtih rok zavrtim po parketu, pogledam navzgor in znova zakričim:
ZAKAJ?
KAJ ŠE?
KAJ ŠE?
*
Ni odgovora.
Zmedene misli begajo iz leve na desno ter iz desne na levo ter se prepletajo v bolečino izgube. V bolečino praznine. V bolečino obupa.
Poskusim se ubraniti, a zaboli še močneje. Spijem požirek vode in zadiham.
Postavim se pred oltar in znova vprašam: ZAKAJ? KAJ ŠE?
*
Še vedno ni odgovora.
Samo tišina. Čista tišina. Praznina in nekje v ozadju prestrašene misli, ki se jim je podrl most.
Zaprtih oči se zavrtim in dovolim, da je novembrski dež tisti, ki z mojega obraza pere solze.
Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere bolečino.
Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere krč.
Novembrski dež je tisti, ki z mojega telesa pere strah.
*
STRAH.
Da.
Strah me je.
V paniki bi vse pobrisala, v paniki bi si obula najhitrejše tekaške copate ter odvihrala.
Zbežala bi.
Se pognala v beg.
*
Ko že začnem obuvati copate, se zavem, da mi pravzaprav ni nič jasno.
Ne razumem.
Tokrat res ne razumem, zakaj.
ZAKAJ?
*
V ritmih divje kitare nagnem glavo nazaj, zaprem oči in ko že hočem v nov krog dramatiziranja, me prešine.
KAJ PA, ČE JE TO BLAGOSLOV?
*
Kaj pa če je to pritisk na tisti gumb, ki je nekje še skrit in čaka, da bo nekega dne pritisnjen?
Kaj pa če novembrski dež z mene pere blato, da bo zasijalo zlato?
*
Kaj pa če je to še zadnja preizkušnja?
Kaj pa če je to zdravljenje?
*
Zaprtih oči pogledam vase in vidim žalostno punčko, ki v kotu skriva svoje solze.
Takrat mi postane jasno.
TO SO STARI VZORCI.
To je tisto, kar je bilo še nekje. Nekje globoko. Čeprav sem mislila, da tega več ni.
In on mi je dal pravzaprav darilo.
Darilo, da sem to prepoznala na današnji dan.
Da lahko to spustim.
Da prepoznam, da je to samo proces.
Da je to samo drama, ki jo je ustvaril moj ego, ki uživa v vseh travmatičnih veselicah.
Da je to samo še ena iluzija, ki so jo ustvarile barve mojih bivših izkušenj.
Da je to samo še del, ki ga je treba samo prepoznati in spustiti, da steče v pozabo.
Da mu odvzamem moč.
Da se nastavim novembrskem dežju, da z mene spere vse, česar več ne potrebujem.
Da grem lahko naprej očiščena.
Svetlejša.
Močnejša.
*
V sebi pokončna.
Zadovoljna.
Vesela.
Srečna.
In ljubljena.
*
Da se osvobodim nitk, ki me zadržujejo.
Da za seboj pustim obleko preteklosti, ki poskuša krojiti tudi obleke sedanjosti.
Da stopim naprej očiščena.
Da stopim naprej oprana z novembrskim dežjem.
*
by Plujem
Hvala.
Kategorija:
tisto moje novo,
viharji,
življenje Tagi:
tisto moje novo,
viharji,
življenje
Dodaj komentar 20.11.2012 02:28
Plujem
Nocoj si dovolim sanjati.
*
Dovolim si sanjati njega, ki me razvaja v toplem objemu.
Dovolim si občutiti njegove prste, ki nežno drsijo po moji gladki koži.
Dovolim si za hip zapreti oči in podoživeti občutek njegove bližine.
*
Dovolim si.
Dovolim si sanjati.
*
Dovolim si sanjati njega.
*
Njega, ki je je kot sonce sredi noči.
Njega, ki je kot zvezda na jasnem nebu.
In njega, ki je moja druga polovica.
*
Sprašujem se, ali je že v mojem življenju.
Lahko da je, a čas še ni pravi.
Lahko da ni in da šele prihaja.
*
Nocoj čutim njegovo bližino.
Kot da je tukaj z mano.
Čisto blizu.
V mojem objemu.
Kot da se znova dotikam njegove gladke kože.
Kot da znova uživam v njegovi bližini.
*
Njegovi bližini, ki mi je tako poznana.
Že iz prejšnih življenj, kjer sva igrala različne vloge.
Življenje je namreč igra.
*
Sprašujem se, kaj mi življenje tokrat namenja.
Kam me usmerja?
Kam vodi moj leseni čolniček?
Kam plujem?
*
Nocoj v sladke sanje.
V sanje, kjer sva v objemu zlita v eno.
*
Da.
Romantično sem razpoložena.
Koža, prepojena z esencami valovi v ritmih ljubezni.
*
Želim si ga.
*
Njega.
Želim se ga dotikati.
Želim si njegovih dotikov.
*
Znova želim začutiti neskončnost in da je v vsakem trenutku vse prav.
Želim občutiti popolni notranji mir.
Predanost.
Povezanost.
In hkrati želim samo biti.
Biti tukaj in zdaj v trenutku.
Povezana s sabo.
Z njim.
Z vsem.
*
Naj se zgodi.
Naj se prizemlji.
*
A vendar nocoj sanjam.
Sanjam njega.
Njegovo kožo.
Njegovo dišečo kožo.
Njegove opojne ustnice.
Njegove roke, ki te popeljejo v višave.
In njega.
Njega v celoti.
*
Naj že pride.
*
Želim si, da pride.
Slika by Vesna Kravcar
Kategorija:
cukrčki,
ljubeznice,
najin pristan,
tisto moje novo,
življenje Tagi:
cukrčki,
ljubeznice,
najin pristan,
tisto moje novo,
življenje
Dodaj komentar 8.07.2012 03:36
Plujem
Sedim na ležalniku, zavita v oddejo in gledam zvezdnato nebo. Rahlo me zebe, a še vedno sedim in razmišljam o tebi, o najini povezavi, o najinem prijateljstvu, o tem, kar je bilo, ter o tem, kar se mi dogaja. Sprašujem se, če si morda tudi ti zunaj in opazuješ svetlo nebo in se predajaš energiji noči.
Čutim, da si se odmaknil. Na trenutke se mi zdi, kot da te ni več, nato te znova začutim tako močno in v vseh celicah, da se mi zaradi spomina večnosti v trenutku napolnijo oči s solzami.
V razumu sem sprejela, da najina povezava tokrat ni partnerska in tudi sicer vse bolj sprejemam, da sva prijatelja. A zaradi vsega, kar čutim, se v mislih kljub spuščanju vedno znova vračam k tebi.
Danes prvič glasno priznam, da po vseh mesecih dnevnih stikov pogrešam tvoj glas. Pogrešam diskusije s tabo in pogrešam trenutke, ki sva jih preživela v prijetnem klepetu, smehu. Vseeno živim. Se smejem. Sem notranje mirna. Ne občutim pomanjkanja. A vendar…mi misli uhajajo k tebi.
Si moje pomembno izkustvo, hkrati pa se kljub spuščanju, osmici, nenavezanosti, sprejemanju in razumevanju vedno znova vračam v občutenje ljubezni do tebe. Vedno znova se vračam k vprašanju, kaj zares čutim do tebe.
Tudi ko mi ego ponudi precej verjetne razlage, zakaj tebi ni do mene in zakaj ti ne bi bil pravi partner zame, se po tem, ko se umirim in grem vase, vedno znova vrnem k istemu vprašanju.
Kaj zares čutim do tebe?
Ti praviš, da mi je do tvoje energije, jaz pa, da česa podobnega še nisem doživljala, in da občutim močno privlačnost do tebe na vseh nivojih, vendar (si) tega trenutno še ne znam pojasniti.
Najmočneje te čutim, ko se zvečer uležem, umirim in sem le v čutenju. Takrat se mi zdi, da ležiš zraven mene, čeprav si trenutno daleč stran. Takrat začutim tisto večnost, ki sem jo doživela na koncertu Deve Premal. A to traja le en hip, saj mi ego že v naslednjem trenutku postreže s tvojimi besedami, s katerimi si (meni in sebi) že mnogokrat podajal razloge za najino ne-intimno povezavo.
Zavedam se, kaj je moj naslednji korak.
To je: spraviti sebe v ravnovesje. Le tako bom namreč zmogla razumeti najino močno in edinstveno povezavo ter zares sprejeti in zaživeti polno življenje.
Kakšna bo najina povezava, ne vem. Tudi ti dopuščaš različne možnosti. Navsezadnje imamo ljudje možnost izbire. In ravno to je tisto, kar čutim pri tebi – odločitev, da se umakneš.
Moja odločitev bi v tem trenutku bila drugačna. A ti praviš, da mi bo nekega dne vse jasno. Da bom takrat razumela.
Zato spuščam želje in pričakovanja ter ohranjam notranji mir. Hkrati pa si dovolim občutiti, sprejeti in spustiti vse, kar ob tem zaznam.
Tudi tisto, kar še vedno občutim do tebe.
Kategorija:
insomnia,
tisto moje novo,
življenje Tagi:
insomnia,
tisto moje novo,
življenje
Dodaj komentar 21.06.2012 00:00
Plujem
Danes si bil tako lep.
Skrajšani kodri so ti razkrivali vesel obraz, ki se ti je pomladil. Tvoje oči so žarele kot svetleči turkiz na gladki porjaveli koži. Pa še turkizno si bil oblečen. :)
Sedela sem nasproti tebe in ko si mi podaril ogrlico za zaščito, sem te poljubila na ličko. S tem sem te presenetila, se mi je za hip zazdelo. A rekel nisi nič, jaz pa tudi nisem vprašala. 
Nato sva klepetala.
Ko si govoril, sem opazovala tebe in svoje občutke. Še vedno si mi blizu. Še vedno te čutim. A na drugačen način. Nisem imela potrebe, da bi se te dotikala. Niti nisem razmišljala, kako bi bilo, če bi bila intimna. Dovolj mi je bilo, da sva bila tam. Da sva klepetala. Da sva se gledala v oči. Da sva se začutila. Da sva samo bila.
Povedala sem ti tudi za spomin s koncerta. Nisem ga v podrobnosti opisala, ker si razumel, kaj želim povedati.
Povezava. Dogovor od prej. Zlitje.
Da.
V spominu sem videla zlitje dveh duš.
Popolnost. Ujemanje.
*
Da.
Res je bilo prijetno druženje.
Vzel si si čas zame in to spoštujem.
Hvaležna sem, da si ob meni in z mano.
*
Ti pošiljam objem.
Vir: http://www.myspace.com/chicachula07/blog/509209632
Kategorija:
cukrčki,
ko duša prede,
ljubeznice,
ona-on,
tisto moje novo,
turkiz,
življenje Tagi:
cukrčki,
ko duša prede,
ljubeznice,
ona-on,
tisto moje novo,
turkiz,
življenje
3 komentarjev 19.06.2012 17:34
Plujem
*
Po licih mi tečejo tihe solze. Prišle so iz globine. Iz starega spomina, ki se je zbudil na koncertu Deve Premal. Tam sem v trenutku začutila zlitje s tabo. Zlitje, ki je nekoč bilo večno. In na nekem nivoju še vedno je. A ne v tem življenju. Tukaj je le povezava, ki si jo razlagava vsak na svoj način.
Jaz te čutim v vsaki celici, ti mi dopoveduješ, da si moje izkustvo. Da sem premlada. Da to ni najina pot. In sprejemam. Razumem. Spuščam vse svoje želje. Nimam pričakovanj. Samo sem.
A danes mi tečejo solze. Čisto tiste so. In čiste. Drugačne kot kadarkoli do sedaj. Ne čutim se zapuščena, niti osamljena. Ne čutim izgube. Čutim samo povezavo. Globoko povezavo. In utrinek starega spomina se mi sprehaja po mislih kot nekaj, kar je bilo včasih večno.
Pa ni telesno. Niti seksualno. Samo čutim te. Čeprav se danes umikam. Sama pri sebi.
Umikam se iz strahu, ker si ne znam razložiti privlačnosti, ki jo čutim do tebe. Privlačnosti, ki je mogočna. Globoka. Na nekem posebnem nivoju. Ne znam je razložiti. Samo čutim jo.
Bega me.
Ker mi govoriš različno. Po eni strani mi poveš, da se ti nekatere stvari dogajajo prvič in da je med nama močna povezava, po drugi pa mi navržeš primere, ki mi jasno povedo, da ti ne ustrezam. Da nisem dovolj…
V sebi sem mirna. Tudi solze so mirne. Niso ihta. Niti panika. Samo tečejo. Od vseh čustev, ki jih čutim in slik, ki mi plešejo pred očmi od koncerta naprej.
Kaj takšnega nisem še nikoli doživljala. Niti nikoli občutila. Še nikoli mi ni bila dovolj samo misel na nekoga. Pri tebi mi je. Dovolj mi je, da zaprem oči in pomislim nate.
In ko si rekel, da si stalno ob meni. Si. Čutim te. Čutim te v sebi. V celicah.
*
Sinoči si mi rekel, da še ni čas, da bi razumela najino povezavo. Da jo bom, ko bo čas za to.
Verjamem, da bo res tako.
Vse se bo ob pravem času razkrilo.
Tudi moje mirne in tihe solze.
*
*
Kategorija:
dnevnice,
tisto moje novo,
turkiz,
življenje Tagi:
dnevnice,
tisto moje novo,
turkiz,
življenje
2 komentarjev 22.05.2012 01:23
Plujem
Igrala bi na zvonce ljubezni zate.
Gledala bi te.
Objela bi te.
Razvajala bi te z vonjem svežih vrtnic.
*
S prsti bi drsela po tvoji mehki koži.
Raziskovala bi tvoje kotičke.
Prepuščala bi se občutkom.
In sledila svojemu srcu.
*
Da.
*
Vse to si nocoj želim.
Ko zaprem oči, te občutim tukaj.
Ob sebi.
Zdiš se mi popoln.
Točno takšen, kot si.
Veličasten.
Božanski.
Ljubeč.
*
Želim si te.
*
Želim si ležati s teboj in samo biti.
Biti.
Biti in uživati.
Uživati v vsakem trenutku.
In se prepuščati.
Prepuščati srcu.
*
Ker ko zaprem oči, si tukaj.
Ob meni.
*
Sem se spraševala, kaj je to.
Sem se vprašala, če je to iz srca.
Sem se spraševala, kaj se mi dogaja.
A nocoj se samo prepuščam.
Prepuščam.
In si dovolim.
Dovolim izreči naglas.
Pripravljena sem na ljubezen.
Pripravljena sem.
*
ŽELIM SI TE.
Želim si te točno takšnega, kot si.
S kodri ali brez.
S turkiznimi očmi.
Z mehkimi ustnicami.
Z dišečo kožo.
S slastjo.
*
Da.
*
Priznam.
Sama sebi.
In naglas.
ŽELIM SI TE.
Kategorija:
cukrčki,
ljubeznice,
tisto moje novo,
turkiz,
življenje Tagi:
cukrčki,
ljubeznice,
tisto moje novo,
turkiz,
življenje
Nazaj
Zadnji komentarji